nam (501-600)

hrana; tedaj ti nisi vzor	nam	učenika. Kdor vedno »ribo	A
mladost odganja, mladost, ki	nam	tolažba je in nada!	A
mavtarji«, »liberaluhi«	nam	pridno bogatite jezik	A
ceni jo! Rešítev pride	nam	po mladem rodi. Ta zarod	A
In ti, zastavo dvigni	nam	trobojno, orožje svetlo	A
pretakamo, prešernega	nam	Bog je dal vodníka! Porednost	A
sahnemo, kakor pod kapom pot	nam	s čela kapa; postoj en	A
dan mladini se premleva;	nam	zdi se nauk ta strašnó	A
zakaj, to veste vi, a	nam	se smejete, ker mislimo	A
iz vaše hiše zasvetil	nam	se je v posebni zmožnosti	A
bosonožnosti; Iz svojega	nam	dajte kaj peresa, kaj	A
Močvir, ki že topiš	nam	v kali nade, ki v te zagazil	A
zagorjanstvo vklenili	nam	pošteno ste slovanstvo	A
mož kàj vreden zdaj se	nam	oglasi? Nekdaj so, bratje	A
črno, to je belo! Da vse	nam	gre narobe, kaj je krivo	A
slavcu dala si, natora! Da	nam	v srcetopeče melodíje	A
bolje znate, Kaj življenje	nam	sladí. Glej! tam doli	A
življenje tam; Le sercé	nam	za ljubezen Vroče bije	A
v tamne me peruti, Da	nam	posije kdaj rešivni dan	A
lepó, Da z vinom ljubezen	nam	serca ogreva; Vsak prime	A
sanje pred dnevom beži	nam	mladost, Ko strah se nam	A
nam mladost, Ko strah se	nam	bližajo starosti leta	A
starosti leta; Prišel	nam	bo post, prišlà bo slabost	A
gotovo sodni dan, Bog	nam	pomagaj v tej nadlogi	A
solnce zaželeno! Ko prej	nam	siješ spet rumeno; Pregnalo	A
vojnice stopil, Kakor je	nam	naš pervi očak; Da ga	A
nepriljudno: Ne poj ljubezni, to	nam	je ostudno; Vsák vé, kako	A
predmeta, Visoka, čista ‒ tá	nam	poj nevtrudno. Pa vredno	A
razsvetli „glave”, Da bodo	nam	kazali iz puščave V obljubljeno	A
Napisal. Prék! si knjigo	nam	debélo, Kako naj ti prilog	A
sáme‒brez kruha! 4.	Nam	v prid je na sveti vsaka	A
72 . / Po dnevi brenčé	nam	pušča komar, Po noči pa	A
staviš ljudem, Le varuj, da	nam	ne zabredeš vanje. 6	A
njim je stok Pomagaj zdaj	nam	večni bog! Če on se nas	A
on se nas ne vsmili, Ni	nam	pomoči v sili. Ko čez	A
sekiro sin začel? Križ	nam	je zdaj orožje.” Le urno	A
kèrvi naši vriska; Kdo	nam	bo zdaj pomoči dal? Na	A
dekleta, bog živi žené, Ki	nam	v ljubezni življenje sladé	A
mladost; Pomakni se k	nam	ter bodi naš gost. Kar	A
ukaze ... Težko, pretežko	nam	je tukaj živeti. Tam zunaj	A
o zvezdah in kraljih	nam	tu govorijo. O trenju	A
in naše roke, te otmo	nam	vsaj otroke ... ! Kralj	A
jutro je blizu, v lica	nam	diha rosna zarja njegova	A
deklè pocestno domovino	nam	prodali, vse odtlej je	A
oči ledenih. Kri iz ust	nam,	s čela in iz prstov lije	A
5 | Na kmetih Daj	nam	danes naš vsakdanji kruh	A
slišal, bil je gluh. Suša	nam	je vse pobrala, sámo slamo	A
polnil sklede. V prsih vre	nam,	usta pa molčijo. Danes	A
prevročih prs, bruhnilo	nam	bo iz ust, iz krvavih	A
zamrznilo, čeprav so živci	nam	izogleneli in mi srcé	A
hrzajoči konj prihaja k	nam	svoboda! Zakaj, tovariš	A
razvnel, zakaj, čemu si k	nam	prišel? Vasi so nam požgali	A
k nam prišel? Vasi so	nam	požgali, otroke so poklali	A
treba zapeti kakor pojo	nam	ti vražji poeti. Čuj,	A
poznal, ker si s krvjo	nam	pot zaznamoval. Nisem	A
ubiramo zdaj pesmi nove.	Nam	radijskih ni treba poročil	A
Zato ni treba radijskih	nam	poročil, vesti lijo v	A
. / Poetom Zapojte	nam	pesmi plamteče, poeti	A
plamteče, poeti! Srca	nam	pojo zdaj, lahko vam bo	A
Besede mogočne ležé	nam	na ustih, besede upora	A
nikoli na glas. Zapojte	nam!	Zemlja slovenska je divje	A
in našo besedo s krvjo	nam	ogrela. Zapojte, zapojte	A
poeti, besede vpijoče leže	nam	na ustih, čakaje, da kdo	A
raja! Težko, težko	nam	je umreti, ker čas je	A
otroka, ki že diše. Zato	nam	je tako težko, a vendar	A
kipi, in titanstvo vaše	nam	preplulo je kosti, vi	A
ne jočite za nami, laže	nam	bo pasti, če z rokami	A
morali imeti, da ne biló bi	nam	težko živeti, da mogli	A
peti soncu hvalo, preveč	nam	je že sijalo, hladno roso	A
ugovarja: »Žgi, le žgi	nam,	sonce zlato, doli na zeleno	A
poskočila ... Žgi, le žgi	nam,	sonce zlato, doli na zeleno	A
Sij, pomladno sonce, sij	nam,	dneva car, da iz daljne	A
levo cvetje trosi. Sij	nam,	dneva car, sij nam, car	A
Sij nam, dneva car, sij	nam,	car luči! Morda jutri	A
pojdem tja iskat ... Sij	nam,	dneva car, sij nam, car	A
Sij nam, dneva car, sij	nam,	car luči, da tvoj topli	A
lastovica, pridi, pridi k	nam,	tukaj je naš hram, tu	A
tu sezidaj gnezdo, da	nam	budnico boš pela, dobro	A
boš pela, dobro jutro	nam	želela. Mi pa tebe počastimo	A
in opomin, dobro jutro	nam	želela. 2.	A
Huda ura (1914) Joj	nam,	joj: oblaki črni, svetli	A
črni, svetli bliski k	nam	gredó; rože v vrtu, žito	A
huda ura vzela bo. Joj	nam,	joj: v deželo našo huda	A
otroci? V zraku kroži k	nam	ujeda in na vas preži	A
glasni spevi ptičic - k	nam	prišli so jasni, zlati	A
Luč. Elektrike podnevi	nam	ni treba!« Višek so dosegli	A
brez sonca minevajo mlada	nam	leta. Saj nismo otroci	A
brezčutne številke!	Nam	sreče odločena mera je	A
Vse ure z bridkostjo so	nam	zagrenjene. Prav kot pri	A
ki čez lica ne smejo	nam	vreti, nam kapljajo v	A
lica ne smejo nam vreti,	nam	kapljajo v srca - zapremo	A
peče v oči in izpija	nam	kri. V črni tovarni umi	A
ugledali kdaj! Toda pogled	nam	v nebo je zastrt: zunaj	A
zakraljuje v slednji vasi;	nam	Slovencem se rodijo zlati	A
grabljic, Jože pa dela	nam	vrste kopic. Urno se gibljejo	A
mlade roke, kapljice znoja	nam	čela rosé. Ave Marija	A
koč. Še v snu prižiga	nam	kresove čarobno lepa kresna	A
repatic že dolgo ni več k	nam.	Počasi spravljam, kar	A
pač bo. Ne vemo in ni	nam	dano vedeti. Vsak dan	A
tišino zaprdí in odigra	nam	jútranji avizo. Zverzirano	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani