nam (301-400)

so jo k nam!« »Odkár	nam	Oziris in Izis Življenje	A
njen in ves nóv, Tají	nam	red stari svetóvni, Svetóst	A
Ponilji povsodi Zavájala	nam	je ljudí.« »V verige jeklene	A
leto!« méni drugi, »Kruh	nam	bo béda in glad!«...	A
svobodo zlato ‒ Solnca	nam	priča sloj zlat, Tresla	A
zmaju žrtvóval, Graščák	nam	trdó gospodóval.« »Priklênil	A
gležnjev visé. »Kjer Sava	nam	vrè iz Triglava, Kjer	A
domá; A žezlo mogočno	nam	tvoje Tam, zdi se, že	A
odleté!« »Mi séjemo ‒ grad	nam	požanje, Njegovo vse,	A
‒ Gospôda	nam	vzela je pravdo ... Tí,	A
pravdo ... Tí, cêsar, nazáj	nam	jo daj!« »Podložniki ví	A
tebi, Svedók iz neznanih	nam	lét?« V kresni noči	A
nočíj kraljíca! Ti svet	nam	razgališ čaróv ... Bom jaz	A
Prideš v žile, kri se	nam	segréje, Prideš v srce	A
segréje, Prideš v srce, bíje	nam	hitréje, Prideš v dušo	A
hitréje, Prideš v dušo, pa	nam	oživí se, Razvedrí se	A
kmetje; Ljud umazan krati	nam	pravíce, Posvečene od	A
kraljem svojim, Ki gradove	nam	podêre naše!...	A
postopa z nami, Oh, krivíce	nam	godé se težke!...	A
hočeš, bratec, Savo našo	nam	porudečíti; Rad ti pošljem	A
sivca konja, Dèj, povéj	nam	in razloži, bratec: S	A
S čím prečaral Savo si	nam	bistro? S čím pobarval	A
vskrésne stara pravda	nam?	... «	A
pota, temnih skrbi, pesem	nam	bodo zadnjo zapeli, grob	A
trpljenju pesmi odmev ostane	nam	zvest. Petju je dana stalna	A
dvigaj nas pesem, zveni	nam	v slast! Pesem je ljuba	A
Kadar življenje ugasne	nam	bedno, tožil bo duh nad	A
nas skrbi vihar in ure	nam	pokoja krati, ne krati	A
bojnoslavne za dedov	nam	rod, v duhu poslušam slovenske	A
brate. Različne duhove	nam	Stvarnik v telo in srca	A
ali nove struje! Dade	nam	nekaj, kar ustvarijo,	A
grobovi, saj tebi ne, saj	nam	zvoné! Saj tebi ne, saj	A
zvoné! Saj tebi ne, saj	nam	zvoné, ki mrzli dihamo	A
da mreno strgate z oči	nam	slepo. Zaman!	A
‒ A v tem lepota gre	nam	v slast, ko vi znad bukev	A
prežarko vi nastavljate	nam	mast! Od zemlje lepe,	A
pretrdo, priznal bi to	nam	sam Stagirčan Grk! Gnojišče	A
Narodnem’ piknik. Gradivo se	nam	vidi preogromno, nejasen	A
svojim: »Kdaj ukloni se	nam	drzna Kaba, kdaj odneha	A
nebu, kar se mesto trdno	nam	ustavlja. Vse tovore smo	A
Divni Alah, milosten	nam	bodi!« Sel priteče izpod	A
Dlje braniti mesta ni	nam	môči Glad nas davi, žeja	A
Glad nas davi, žeja moč	nam	jemlje. Dan noben nam	A
nam jemlje. Dan noben	nam	ne prinese upov. Uklonimo	A
A braniti dlje se ni	nam	môči, uklonimo se sovragom	A
doseči! Malo sreče siplje	nam	življenje. Kdor ume vsaj	A
dežela. Trudno pot ustavi	nam	in otare rosna čela.	A
odprejo vrata. Solze, ki	nam	zdaj kipe v hipih duševne	A
14 . / In ti grenka se	nam	zdiš, bleda smrt s poljubom	A
nas zastaja kri, ko umro	nam	dragi znanci, in ne vemo	A
Hvalimo le Boga, ko	nam	zakrije svet, da vstati	A
zakrije svet, da vstati	nam	ne da iz mirne zemlje	A
zvon! Ko zarja z modre	nam	višave zvezd naznanja	A
kdo jih sme? Za vest so	nam	povelje. Kaj želel je	A
Vse, kar imamo, deli	nam	Bog. Le njemu prošnjo	A
tlačimo, gazimo? Zakaj so	nam	dana grehotna telesa?	A
grehotna telesa? Vse to	nam	zakriva črna zavesa.	A
preverjen! Njim sodi kava,	nam	vina kozarec. To res je	A
struji, spoznati ne bo se	nam	moč; in če se spoznava	A
skoči... Čas je sonce, ki	nam	večno na visokem nebu	A
kakor beli dan! »Pomagaj	nam,	o sveti Florijan!« Od	A
Bistra naša so očesa, moč	nam	ude in telesa, čute strast	A
pridejo sapice, žive k	nam	ljubice, njih se nobena	A
celice polno medú. Daj	nam	mirú, kritik!Pri mizi	A
kritik! Pri mizi črk	nam	ne grizi, slov nam ne	A
črk nam ne grizi, slov	nam	ne strizi, ne pridi blizi	A
šinemo in te opikamo. Daj	nam	mirú! Poetične igrače	A
odrodile so trte vince	nam	sladkó, ki nam oživlja	A
trte vince nam sladkó, ki	nam	oživlja žile, srcé razjásni	A
čmo zapét′! Bog našo	nam	deželo, Bog živi ves slovenski	A
Edinost, sreča, sprava k	nam	naj nazaj se vrnejo; otrók	A
Vince zlató se v kozarcih	nam	smeja, v tvojo opombo	A
besede take: “Tí povej	nam,	ki obhodiš bližnje ino	A
/ stran 73 . / Povej	nam,	ribič! povej zares, al	A
godec sloveč: “De óne samé	nam	úrjo roké, de óne samé	A
úrjo roké, de óne samé	nam	gláve vedré.” Orglar	A
al sonce bo dobrotno	nam	dalo srečno leto, al bo	A
bo nebá togota vetróv	nam	šum zbudila, razsula v	A
drúgi je bíl Palinúr. Tí	nam	otél si čolnič, si mu	A
Zémlja nemíli čuváj	nam	zaklad tvój váruje skópa	A
Slávi rosé. Níso suhé	nam	prijátljam očí, ko se	A
žé gre v klásje vesélo,	nam	in za námi dokáj vnúkam	A
vstane.” Učenec “Čemu bó	nam,	prašam, prazno pogoriše	A
svojem govoré; kogá za silo	nam	v bukvah jezik svoj imeti	A
sliš′jo ušesa naše rade;	nam	utile je zrno, dulce pleva	A
balade, tragedija se tudi	nam	obeta, sonete slišim peti	A
zamorile, tragedije ostale	nam	neznane! de bi Kranjice	A
drugih pevcov zgodbe beri:	nam	spričuje Alighieri, káko	A
káko sreča pevce udarja;	nam	spričujeta pisarja Luzijade	A
vkvarja. Káj Petrarkov, káj	nam	Tasov treba pevcov je	A
bil bi vsak pisar, kdor	nam	kaj kvasi. Novi Pegazus	A
vseh lepot nobena nima	nam	dopasti več pravice.	A
povsod, satelitov trop	nam	zvezde kraj oznani ‒ čas	A
De bi nebesa milost	nam	skazale! otajat′ Kranja	A
Orfeja poslale! De bi	nam	srca vnel za čast dežele	A
kar raste rož na mladem	nam	Parnasi, izdíhljeji, solzé	A
no célo, de bi vrnili k	nam	se časi sreče, jim moč	A
knjige mi berimo, in kar	nam	všeč bo, úzmat′ se učimo	A
prepeva, v mrtvaškem prti	nam	pred koncam dneva molčé	A
tje do gošave; to noč	nam	jo doseči je mogoče.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani