II Človekov Sin je bil pač duša zlata; on križ za nas je vzel na svete rame; todà ko skrunila mu božje hrame menjavcev, kupcev je drhal nosata, in kar jih sploh živi o krvi brata ‒ srd, sveta jeza v prsih se mu vname, bič v svojo blago, krotko roko vzame, in zdajci, glej, preozka so jim vrata! Oj pridi, rešenik, drhal razpodi nesveto nam, ki se redí in pase, a ljudstvo po puščavi lačno vodi. Kaj bo trpelo to vse večne čase?