zmerom (501-600)

trenila ni... Zakaj so bili tako resni in zakaj so	zmerom	tako jokali?Gorke solze so tekle po smešnoresnih	A
v sladki omotici. Pred jaslicami se je še	zmerom	zibal ubogi mali plamen, umiral je in ni mogel	A
kakor cekin. Plavalo je preko sobe, preko okna,	zmerom	bolj kvišku.Ob oknu pa se je spremenilo, zmerom	A
zmerom bolj kvišku. Ob oknu pa se je spremenilo,	zmerom	še je bilo svetlo in bleščeče, kakor cekin,	A
kanarčka. Ves majhen je še bil in neumen in	zmerom	ga je bilo strah; tudi pel še ni nič.	A
in oči so zadobile nekako sovražno svetlobo.	Zmerom	bolj se je iztegoval vrat, perje na vratu in	A
perotnice so zamahovale, najprej nalahko, potem	zmerom	bolj hitro in srdito hreščeč glas je prišel	A
Toda na posteljah, ob mizi je bilo vse kakor	zmerom,	nič ni ostalo v sobi od tistega odurnega in	A
kakor da bi jo hotel oče udariti s pestjó in	zmerom	še je držala roko pred obrazom. Sestra Cecilija	A
Nič?... Katica, no, še	zmerom	se me nisi privadila...« Ustnice so se	A
A ko se je oziral navzgor, mu je temnelo	zmerom	bolj pred očmi, ginilo je nebó, ginilo je drevje	A
dvorišče, je bilo nekaj belega. Svetilo se je	zmerom	bolj, zdelo se ji je, da se premika, da namiguje	A
je kakor s pestjo, in oglasili so se drugi,	zmerom	bolj so se bližali, skoro je že razločevala	A
je ležala v roki... Tina je gledala podobo in	zmerom	bolj so se napenjale prsi, zastokala bi, zavpila	A
storil in je vzbudil njeno srce ter ga ranil za	zmerom...	Tina je imela takratdardih-1371	A
stregla vdano in da bi bila njegova dekla za	zmerom...	Zaprle so se duri, ali Tina ga je videla ko je	A
minil in mesec in Tina ga je videla pred sabo še	zmerom	in je čutila njegovo roko na licih, na laseh	A
glavo ob glavi. Ali vrata vanj so zaklenjena za	zmerom.	Pred velikimi železnimi vratmi bi klečala, spačena	A
zavržena, in gleda, kako se sklanja glava h glavi,	zmerom	nižje, kako se bližajo ustnice ustnicam, kako	A
vrata, ne odklenila bi se nikoli. Zavržena za	zmerom,	mrtvašnica je večna! Zakopala je nohtove	A
molila je skoro na glas. In podobe so bile	zmerom	bolj mirne in čiste, misli so se vzdignile iz	A
vzdignile iz blatne prsti in so se vzpenjale	zmerom	višje. Že je slišala Tina besede, ki so jih	A
Tina je bila vztrepetala in tresla se je še	zmerom;	tresel se je ves život, roka je tipala, komaj	A
prišel tiho in s strahom tuj gospod. Ni bil	zmerom	isti; prihajal je vsaki nekaj časa in potem	A
bi jo razodeval hudoben duh, je padala odeja	zmerom	raz oči in Lojzka je gledala izza polzatisnjenih	A
spomini niso bili čisto jasni in izgubljali so se	zmerom	bolj.Živ in jasen pa je bil v njenem srcu tisti	A
majhna in debela, neokretna ženska, ki je bila	zmerom	umazana in nemarno oblečena; šla je mimo mize	A
vrnila ženska, se je smejala in se je čudila še	zmerom:	»Kakšen človek!	A
Tako daleč je bil že dom in izgubljal se je	zmerom	dalj v daljavo, komaj še so ga videle v megli	A
njim mlad in lepo oblečen človek; vesel je bil	zmerom	in glasan, pomlad je prišla v hišo z njim.Mati	A
spremila ga je in ko se je vrnila, je jokala še	zmerom;	tudi Malči samo je obšla žalost.Obljubil je	A
se je žalostila, v svojem srcu pa je mislila	zmerom,	da se vrne.Dolgo je že bilo, minilo je že leto	A
zdrznila in je poslušala in je šla odpirat duri;	zmerom	še je slonela časih na večer ob oknu in je gledala	A
nič nedosegljive glorije. Šepetanje je bilo	zmerom	tišje, polagoma so legale trepalnice na oči	A
legale trepalnice na oči, ali srce je bdelo.	Zmerom	bližje so prihajala nebesa, preselila so se	A
bila zavita, upognjena je bila in plašna kakor	zmerom.	Ali njen obraz je bil čudobel in čudolepo so	A
. / stran 82 . / zmagoslavno majsko sonce,	zmerom	toplejši so bili poljubi, ki jih je čutila na	A
svétnik« so rekli očetu in tisti ‚svétnik‘ je bil	zmerom	tako plah in proseč, dolgi, zategnjeni ‚é‘ je	A
kadar sta se izpustili, sta bili trdni obedve.	Zmerom	bolj pogosto je prihajala k njim, pisala ji	A
se gibljejo okoli nje... Tudi podnevi sta bili	zmerom	skupaj z Lucijo in celo na izprehodu se je časih	A
Tončka je čutila, da je bila Lucijina ljubezen	zmerom	bolj vroča in divja.Nič ni pripovedovala več	A
odpornost. Marija je prosila in njen glas je bil	zmerom	bolj boječ in neodločen: »Tako sem te imela	A
imela rada, Lucija, in lepo je bilo... Glej, še	zmerom	te imam rada, zato ne glej tako zlovoljno, zasmej	A
Nikogar ne ljubim razen tebe. Hudo mi je bilo in	zmerom	sem mislila nate!«Tončka se je spomnila na ljudi	A
prestrašila, dasi ni bilo glasu. Oče se je smejal še	zmerom	in govoril je tišje.Nato je umolknil in tudi	A
je tožila: »Za en mesec samo me je vzel; za	zmerom	moj denar... Pet mesecev ga že ni bilo	A
groze in je legla na posteljo... Prihajal je še	zmerom,	dan za dnem, in Tončka se ni mogla braniti,	A
mogla braniti, ni si upala klicati. Bil je	zmerom	bolj strašen, vso si jo je osvojil in ubogala	A
vero... . / . / stran 96 . / In vera je bila	zmerom	nemirnejša, nestrpnejša, kolikor lepši so bili	A
majhne sence; sončni žarki na steni so bili	zmerom	svetlejši.Premikale so se sence, ropotalo je	A
kameniti cesti. Na vozovih so peli mladi glasovi,	zmerom	nižje se je pogrezala dolina, tam gori pa so	A
Kristusa več, ne Husa, ne Napoleona. Ljudjé so	zmerom	manjši, zmerom bolj srednje pametni, srednje	A
Husa, ne Napoleona. Ljudjé so zmerom manjši,	zmerom	bolj srednje pametni, srednje močni, srednje	A
pošteni. Če se ne motim, so si celó na zunanje	zmerom	bolj podobni.Pridejo časi, gospod, ko brat ne	A
kostanji! Poznalo se jim je, da so zaklenjeni za	zmerom;	cvetovi so bili kilavi, listje je bilo vse oprašeno	A
padlo deset in sto. In še ni bilo pri kraju, še	zmerom	je stal tam v vsem svojem grozovitem veličastvu	A
manj, a vendar se je pripogibala desna rama še	zmerom	precej bolj od leve.Glavo je imel visoko vzdignjeno	A
izginil po črnem mostovžu na cesto, a stali smo še	zmerom	kakor ukopani, sklonjeni do pasú.Takó je stalo	A
splašenih belih metuljev. Starec je pomežikaval	zmerom	hitreje, posmihaval se je tako sunkoma, kakor	A
sramoto in bridkost. ”Zaznamenovan sem za	zmerom!	“ sem rekel v svojem srcu. ”Pobegnem onkraj morjá	A
je kot mati in več kot žena; zdelo se mi je	zmerom,	da ima dušo, srce in razum.Najrajši bi jo bil	A
”Ali zares misliš na pot? Ali za	zmerom,	ali samo, da ljudjé pozabijo?“ ”Zares in	A
ali samo, da ljudjé pozabijo?“ ”Zares in za	zmerom!	“ ”Pa veliko sreče, Janez!“	A
zapomni, da sem te imel od srca rad in da te bom	zmerom	rad imel!Če ti ljudje naklestijo karkoli na	A
glavi, ne dadó se razvrstiti, ne pregledati. In	zmerom	si v strahu: ”Če bi tále misel bila živ človek	A
razgret in omamljen, na dnu svojih misli vé	zmerom	in vselej, če gre po varni cesti ali če drči	A
Druga ženska je rekla: ”Saj je	zmerom	tako!Človek zaupa, pa je ogoljufan; toliko bolj	A
drugače! Toliko časa sem mislil in mislil, pa	zmerom	tista skrb, zmerom tista žalost kakor noč in	A
sem mislil in mislil, pa zmerom tista skrb,	zmerom	tista žalost kakor noč in noč brez konca!Je	A
od te samotne izbe. Zdelo se mi je, da so še	zmerom	na stenah njeni pogledi, da je vzglavje na postelji	A
tistem trenotku resnično zgodilo: da sem se za	zmerom	poslovil od doma in da ne bom imel doma nikoli	A
Mati! Mati!“ Nočilo se je	zmerom	bolj; zaletaval sem se ob debla, spotikal se	A
večino. Bog bodi zahvaljen, da je človeštvo	zmerom	bolj človečansko!Svoje dni se je manjšinam vse	A
v valove. Ko so ju našli mrtva, sta bila še	zmerom	tako prižeta drug na drugega, da so ju morali	A
ki pod soparico vélikega mesta žalostno in	zmerom	prestrašeno, izžeto in izsesano posluša večni	A
po duši, zato ker dihajo vsi enako okuženi in	zmerom	v enaki meri okuženi zrak, se pogovoré brez	A
Zdelo se nama je, da voz stojí. Polje je bilo	zmerom	enako.Če se je prikazalo drevo kraj poti, se	A
Na križpotu, koj tam, zavijte na desno roko,	zmerom	in vselej na desno!“ Voznik je srdito mahnil	A
voz brezšumno od tal, da se peljeva kvišku,	zmerom	višje proti srebrnosinjemu nebu; pod nama tone	A
opravljene in zlovoljne, ker je bilo okno še	zmerom	zaprto.Za steklenim predelom so stale ob dolgi	A
dokler se ni naveličala, a z očmí bi jedla še	zmerom,	lizala z jezikom po lepi rumeni skorji. Zunaj	A
izstopila ter pohitela v park. Hodila je hitro,	zmerom	dalje; zmerom bolj tiho je bilo, zamolkli mestni	A
pohitela v park. Hodila je hitro, zmerom dalje;	zmerom	bolj tiho je bilo, zamolkli mestni šum je umiral	A
dvigala ter se ožila, drevje se je zgrinjalo	zmerom	nižje in zmerom bližje.Anki, ki je bila navajena	A
ožila, drevje se je zgrinjalo zmerom nižje in	zmerom	bližje.Anki, ki je bila navajena na mestni šum	A
tudi že sestri, bi šepetali mati in Anka še	zmerom	v postelji, o lepih, lepih stvareh, ki čakajo	A
/ . / stran 105 . / daljavo preteklosti, je	zmerom	neznatnejše in brezpomembnejše; človeka je sram	A
kar so obljubili tisti življenjepis, in še	zmerom	ga ní.To je strahovita malomarnost ...“	A
žalostnim glasom: ”Kakó naj bi jih poznal, ko še	zmerom	ni življenjepisa?...“ Šviligoju se je zazdelo	A
prašen med sivim zidovjem. Kostanji so rasli;	zmerom	višji in bolj duhteči so bili; vrt se je širil	A
ko je hiša samotna in tiha, prihaja mirno,	zmerom	bližje, in kri ledeni, noge se ne morejo premekniti	A
sence zaljubljeno plahost, vstajale so polagoma,	zmerom	bolj pogumne, izza debel, izza plota, izza grmovja	A
namerim zbegani pogled. Ali samo trebuh je	zmerom	tak in tisti, obraz je vsak hip drugi; pravkar	A
- in glej, tista senca je ostala in je bila	zmerom	temnejša.Jaz pa, ki jo imam rad, Maro, nisem	A
drugače ne boš videl veje!“ Gospod se je smejal,	zmerom	boljše volje je bil. ”Poglej tisto žensko	A
prav posebno mnogo, zakaj pomanjkanje je še	zmerom	veliko.Tako sem bil zadnjič na shodu, za durmi	A
prejšnjimi enakomernimi dolgimi koraki. Pršelo je	zmerom	gosteje, nočilo se je. ”Bog ž njo ... jaz imam	A
ker je bila tišina sive, samotne pokrajine	zmerom	tesnejša, ali vsled Jernejevih čudnih besed	A
Jernej se ni ozrl name, gledal je v tla kakor	zmerom,	toda smehljal se je tiho in dolgo, kakor ob	A
kravatami. Naj si jih zaveže kdo drugi kakorkoli,	zmerom	bo ostalo nekaj filistrskegana njih.Jaz napravim	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani