Anka je izstopila ter pohitela v park. Hodila je hitro, zmerom dalje; zmerom bolj tiho je bilo, zamolkli mestni šum je umiral v daljavi in že je pihala mehka, hladna sapa, že je šepetalo naokoli ter se stresalo; zeleno listje se je pogovarjalo, zazibalo se je časih, kadar je zafrfotal droben pisan tič, vzdignil se ter odfrfotal.
”To je gozd!“ si je mislila Anka in v prsih se ji je nekaj širilo, širilo, da bi vzkliknila na glas.