Ali sedela je nekoč ob oknu in je gledala na vrt, ki je hiral pust in prašen med sivim zidovjem. Kostanji so rasli; zmerom višji in bolj duhteči so bili; vrt se je širil, že so bile tam lepe zelene livade, s peskom posute steze, pisane grede. Sivo zidovje se je odmikalo, odmaknilo se je v daljno daljavo in svobodno sinje nebo se je bočilo do obzorja.