Zapihal je časih hladnejši veter, zavisten je bil soncu in se je poigral hudomušno z njenimi lasmi... Ali blizu je že bilo veselozmagoslavno majsko sonce, zmerom toplejši so bili poljubi, ki jih je čutila na licih; že niso bili več tihi, materinski - nepoznano, nerazumljivo hrepenenje se je budilo v srcu, tjà se je vzdigalo, odkoder je lila nebeška svetloba. Poslušala je in slišala je že od daleč pesem velikonočnih zvonov, pesem čisto, kakor njena duša in njeno nezavedno upanje...