zmerom (801-900)

pridružilo procesiji. Skozi vas je vodila pot	zmerom	navzdol; na desni se je svet hipoma znižal,	A
ga je spreletelo, da ne bo nikoli konca. Dá,	zmerom,	zmerom brez konca, kakor koló, bodo tekli dnevi	A
spreletelo, da ne bo nikoli konca. Dá, zmerom,	zmerom	brez konca, kakor koló, bodo tekli dnevi: zjutraj	A
da bi imel košček kruha in korec vodé!... dá,	zmerom,	zmerom in mati bo sedela v kuhinji, glavo v	A
imel košček kruha in korec vodé!... dá, zmerom,	zmerom	in mati bo sedela v kuhinji, glavo v rokah in	A
vrat, in tresel se je. Procesija se je víla	zmerom	dalje, zmerom navkreber, bližala se je gozdu	A
se je. Procesija se je víla zmerom dalje,	zmerom	navkreber, bližala se je gozdu.Ali namesto da	A
kaj more človek, če mu je takó namenjeno? Kar	zmerom	naprej, brez konca. Tam zadaj hodita cerkovnik	A
Ali čemú ga priganjata, saj gre sam!	Zmerom	naprej gre, žejen in lačen, zmerom naprej in	A
gre sam! Zmerom naprej gre, žejen in lačen,	zmerom	naprej in ne misli več na latinsko šolo.To je	A
/ sapo. Materin obraz je bil objokan kakor	zmerom,	oče je sedel tiho za mizo in na mizi je bila	A
moji ulici v teh zimskih dneh? Kakor ji je bilo	zmerom	- temna je in pusta, vsa prazna, ker se njeni	A
se mi zdi, da se ljudje še niso privadili; še	zmerom	se zbirajo v gruče, še zmerom jokajo, kriče	A
privadili; še zmerom se zbirajo v gruče, še	zmerom	jokajo, kriče in psujejo.Morda so se le privadili	A
dekletc, od mraza trepetajočih; vse, kakor je bilo	zmerom	in kakor je bilo v redu.V veži pa je stal gospodar	A
Sočutno se je nasmehnil sosed. ”	Zmerom	si bil otrok!... Če bi ti ugrabili hlebec kruha	A
od vrste do vrste in njegove oči so gledale	zmerom	bolj osuplo. ”Kaj?	A
Najprvo je prišel fabriški delavec, ki pa je bil	zmerom	pijan in se ni zmenil zanjo; le neko noč, ko	A
so bili že razgreti od vina. Besede so bile	zmerom	bolj razuzdane, ni se jim zdelo več potrebno	A
nog. Sram, ki ga je bil obšel, mu je ležal še	zmerom	neprijetno na prsih. ”Ne povej nikomur, Pavlica	A
Marko je bil v mestu že drugi dan. Ali še	zmerom	mu je migljalo pred očmi tako svetlo in čudesno	A
smetišču in ki ubijajo marsikdaj telesa, duše	zmerom.	Na rdeči zofi je napol slonel, napol ležal	A
ubogo srce in se ga brez usmiljenja ovijajo	zmerom	tesneje, tam čisto na dnu leži solza, ki je	A
Ah, pred svojo mladostjo, to davno, davno, za	zmerom	umrlo; ah, pred upanjem svojim, zakopanim pod	A
široko naslanjačo, ki je bila pač od začetka in	zmerom	pripravljena zanj in mu je bila celó nekoliko	A
legel v travo in je gledal v nebo, ki je bilo	zmerom	višje in zmerom svetleje, kolikor dalj je gledal	A
je gledal v nebo, ki je bilo zmerom višje in	zmerom	svetleje, kolikor dalj je gledal; človeške oči	A
in uživalo, pa niso použili tega bogastva, še	zmerom	več ga je!Po nebu roma sonce, kakor je romalo	A
harmoniko sem slišal!“ je pomislil Kurent.	Zmerom	več je bilo svatov, kolikor bolj se je nagibal	A
odprtih, hropečih ustih. Grla pa so kričala	zmerom	glasneje, skoraj so že prekričala Kurentovo	A
kamor sta bila butila v prešernem plesu, in še	zmerom	sta bila objeta - njen pas je objemala njegova	A
je hladilo zgodnje jutro, zvezde so mežikale	zmerom	hitreje in so tiho ugašale, nad hribom se je	A
je šel, kamor je pot držala. Klanci so bili	zmerom	bolj strmi in kameniti, holmi zmerom višji;	A
so bili zmerom bolj strmi in kameniti, holmi	zmerom	višji; globeli so se ožile in stiskale, komaj	A
črna senca; zazibala se je od jarka do jarka,	zmerom	višja je bila - temen plamen je rastel do nebá	A
gorele daljne gore ... Iz gozdóv pa je klicalo,	zmerom	lepše je prosilo. ”Kod romaš, Kurent, kjé	A
tisoč let!“ Tako roma človek, premišljuje, in	zmerom	bolj je malodušno njegovo srce. Dolgo si	A
iz steklenice v kozarec, iz kozarca v grlo.	Zmerom	višje so plezale besede po strmi lestvici prešernosti	A
hlapec!“ Žalostna je bila Kurentova misel in	zmerom	žalostnejša. ”Koliko časa je romal Kristus	A
Tolažnica žalostnih -“ ”Za nas Boga prosi!“	Zmerom	bolj trudna je bila molitev, hripavi glasovi	A
usten in do rdečih lic. ”Dolgo sem čakala nate,	zmerom	sem nate mislila!Dolgo in pusto je romanje,	A
kar hočete. Glejte, danes je torek in jaz še	zmerom	pijem ... včeraj, predvčeranjim in taka dalje	A
bila to gola nezgoda. Jaz pa sem prepričan še	zmerom,	da si je bila žival radovoljno končala življenje	A
kupeju. Dolga je še vožnja in dolga je še pot in	zmerom	bolj trudne so misli in nevesele.Nevesele, hrome	A
je na svetu? Veseliš se luči, kakor da je še	zmerom	tista gorka luč! Piješ življenje in ga ljubiš	A
ljubiš, kakor da je še . / . / stran 29 . /	zmerom	tisto mlado življenje!Ti nedolžni, nespametni	A
zavaljenega; prekopicalo se je, opotekalo se, plezalo	zmerom	više; bil je debeli čmrlj, sila velik, devetkrat	A
odgovorila druga. Čmrlj in mravljinec sta bila	zmerom	večja in zmerom težja, tiščala sta me, da sem	A
Čmrlj in mravljinec sta bila zmerom večja in	zmerom	težja, tiščala sta me, da sem komaj dihal.Z	A
me je pozdravljala od juga moja mladost, za	zmerom	nadvse ljubljena zaradi hrepenenja, ki mi ga	A
Marta mu je dala roko in je plesala z njim ...	Zmerom	bolj blatna in zmerom bolj črna je zavila pot	A
in je plesala z njim ... Zmerom bolj blatna in	zmerom	bolj črna je zavila pot od holmov v močvirje	A
sprijeli, segali so v dolgih mokrih kodrih do oči.	Zmerom	bolj težka je bila ruta, obleka je bila vlažna	A
svetlejši ni bil dan nego je bilo jutro. Pršilo je	zmerom	gosteje, megla se je spajala s sivim dežjem	A
bi bilo vedro nebo, toda noge so se udirale	zmerom	globlje in pusto, nizko nebo je tiščalo na pleča	A
rad imel in nobeden. Kar govori moški, misli	zmerom	tudi v srcu; kar je govoril, pozabi kmalu in	A
že nekoliko zlovoljen; obraz njegov je bil še	zmerom	vesel in svetal, v glasu pa je ležala rahla	A
plameneč izpod gostega dima. ”Drugače je šlo	zmerom	zelo gladko!“ je govoril in je pil. ”Tako gladko	A
solzna, kakor ... grlica ... To je šlo od začetka	zmerom	... grú, grú, grú ...Nazadnje je nehalo in prišle	A
poznam, in skoro bo že štirinajst dni, si govoril	zmerom	tiste besede in nikoli drugačnih.Prvi večer	A
bila videla, da bi že zamahnil, zabodel ... Zakaj	zmerom	se mi zdi: če rečeš, pojdem, tak pojdi!Če rečeš	A
”O, nikoli ne pojdeš! Kaj še	zmerom	nisi spoznal, da so moje oči bolj bistre nego	A
me suneš stran, ti bom dala roko in te bom še	zmerom	rada imela in se ne bom nič jokala ...Ampak glej	A
”Kam?“ ”Šla je za	zmerom.	“ Lojze je prebledel in je skočil izza mize	A
zapisano in tudi v umerjenih, nikoli pretiranih,	zmerom	spodobnih kretnjah. Ko je že prišel do vrtnih	A
humaniteta, rodoljubnost ... o, veliko jih je bilo in	zmerom	več jih je!“ ”Torej smo napravili simbol	A
predpasnik z naramnicami. Njeni lasje pa so bili še	zmerom	gladko počesani, čelo je bilo svetlo in odkrito	A
gre življenje kakor vlak po serpentinah, ob	zmerom	novih čudežih ... jaz mislim, da bi živel človek	A
mislim, da bi živel človek večno in da bi bil	zmerom	mlad, če bi se neprestano vozil: kako bi mogel	A
bile njene oči. ”Veliko sem mislila na vas,	zmerom	... mislila sem, da ste umetnik ...“ Konrad je	A
Glej, Alma, Konrad te ni žalil ... on govorí	zmerom	naravnost, ni mu treba zameriti!“ ”Kaj ti	A
to je kakor ječa, kakor grad nad morjem, za	zmerom	zaklenjen in omrežen ... nobene rešitve ni iz	A
Žalosten sem bil ... nič ni bilo ... Tako je človek	zmerom	žalosten, kadar stopi čez prag ... v neznano hišo	A
posteljo; roža je padla iz gumbnice na tla. ”	Zmerom	sem se bal tega dneva, zmerom sem vedel, da	A
gumbnice na tla. ”Zmerom sem se bal tega dneva,	zmerom	sem vedel, da pojde vse narobe!Še na kmečki	A
Tudi on je bil poet in original, jaz pa še	zmerom	mislim, da se ni bil obesil zaradi originalnosti	A
”Nič ne marajte, gospá!“ jo je tolažil. ”	Zmerom	je bil blag človek, ampak kadar pije, je pijan	A
je prevrnil kozarec, in je stopil k oknu. ”	Zmerom	še, zmerom!Kaj imaš Almo tam, Egon?“	A
prevrnil kozarec, in je stopil k oknu. ”Zmerom še,	zmerom!	Kaj imaš Almo tam, Egon?“	A
Ali razumete?“ Gledal je	zmerom	bolj nemirno, rdečica se je prikazala na njegovih	A
”In tako, gospodje ... jaz, recimo, sem bil	zmerom	malopriden človek, ampak moje srce je blago	A
kdaj rekel, kar sem mislil; zakaj moje misli so	zmerom	grde!“ ”Kod si hodil?“ je vprašal Vrtnik	A
bila vzburjena in plaha, kakor je bila plaha	zmerom,	kadar je videla razgreta lica in slišala glasne	A
tesnejša je njegova kletka ... recimo, da bi še	zmerom	mislil in čutil, ko bi ležal zaklenjen v ozki	A
Sočutno me je pogledal, pa nekoliko zaničljivo. ”	Zmerom	sem mislil, kako dobro bi bilo zate, če bi se	A
”Saj nič ne zameriš! Jaz sem bil	zmerom	precèj poreden in duhovit.“ 0!	A
ker je bil prebrisan. Pa tudi zato, ker se je	zmerom	preveč smejal.Ni smatral življenja za resno	A
je zmožen trpeti in koliko uživati, preudari	zmerom	slabo; zakaj močnejša je njegova natura od njegove	A
učenec v razredu; najpridnejši, najspodobnejši,	zmerom	tih, miren in resen.Zaradi teh čednosti ga sošolci	A
da bi se ponavljal dan za dnem in da bi bil	zmerom	bolj očiten.Zato se je rajši vdal, ko je bil	A
oslabela naša doba: v nas vseh, mislim, da je volja	zmerom	višja in predrznejša, moč zmerom ohlapnejša	A
da je volja zmerom višja in predrznejša, moč	zmerom	ohlapnejša in lenejša ...“ Zdravnik se je rahlo	A
in izrabljena, ostala je samo še volja, ki je	zmerom	smešna in usmiljenja vredna, kadar je žalujoča	A
umirajoče. Saj poročajo časopisi, da je bil	zmerom	spodoben, tih, miren in resen, s kratko besedo	A
Kakšno znamenje je na mojem čelu?“	Zmerom	grenkejše so bile njegove misli, kadar se je	A
in sence so ostale, razraščale so se v srcu	zmerom	bohotneje, da kmalu ni več bilo prsti in prostora	A
sovražnik skrbi, resnobe in dela; zaljubljen je bil	zmerom	in na mnogih krajih, v lepe in grde, mlade in	A
izvila bela svetloba, iz svetlobe je vstajal	zmerom	jasneje in razločneje bel obraz. ”Ostani	A
dvoje lepot. Obadva obraza sta bila v njem	zmerom	živejša, obedve podobi zmerom jasnejši, lepoti	A
sta bila v njem zmerom živejša, obedve podobi	zmerom	jasnejši, lepoti zmerom čistejši. Zjutraj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani