In tedaj se je tudi smejal, z drobnim, hihitajočim smehom, ki se ga je Tončka bala, ni vedela zakaj. »Gospod svétnik« so rekli očetu in tisti ‚svétnik‘ je bil zmerom tako plah in proseč, dolgi, zategnjeni ‚é‘ je trepetal in se je zvijal, dà, klečal je in pripogibal ponižni hrbet... Oče je bil pač imeniten gospod, ki je imel pravico, da je delil milosti in prijaznosti.