zmerom (701-800)

Schaut's euch die Krowotin an!“ Smeh je bil	zmerom	glasnejši; tik pred njo so stali, gledali so	A
posušile na licih, in ustnice so trepetale še	zmerom.	Šla je in globoka žalost je bila v njenem srcu	A
Ozrla se ni nikamor; ulica je bila dolga,	zmerom	enako pusta in prašna, tudi hiše so bile zmerom	A
zmerom enako pusta in prašna, tudi hiše so bile	zmerom	enake, še v soncu sive in mračne.Ulica se je	A
je ni videl. Dolga je bila pot; brez konca,	zmerom	pusta in siva, se je vzpenjala v holm, spuščala	A
”Dolžnost, Manca, dolžnost!	Zmerom	sem ti pravil: dolžnost je prvo na svetu in	A
in si je svaljkal cigareto. ”Kadi pa tudi še	zmerom!	“ je zamrmrala mati, ko je pogrinjala mizo s	A
kosilom se ne bom prepiral, saj je potem še	zmerom	čas!“ Tudi Jakob je sedel za mizo, naslonil	A
”Ali sem še vreden kozarca?“ ”Še	zmerom;	kar je bilo lani, je pozabljeno.Vsako leto umijem	A
pazduho me je poščegetalo, ko sem se poslavljal za	zmerom.	Nekaj je izginilo, Bog vedi kaj; izpremenili	A
pod glavo. Gledal je v nebo, ki se mu je zdelo	zmerom	bolj svetlo in prostrano; bela in pisana trepetajoča	A
in jo napravi aktivno. Tudi Mirabeau ni imel	zmerom	časa, da bi si bil sam napisal govor, in vendar	A
Petrin se je zasmejal krohotoma. ”Še	zmerom	tak idealist, kakor si bil.Nikoli je ne dobimo	A
bi bili pognali Jupitra iz Olimpa. Ti si še	zmerom	tisti otrok; prav je in zavidam ti; mi pa smo	A
univerzo!“ ”Da, Poljanec, otrok si še, ne zameri;	zmerom	si bil otrok in po pravici bi moral biti večji	A
od mene, pa so mu odprta že vsa pota v svet.	Zmerom	je imel protekcijo in povsod, Bog vedi zakaj	A
Počakali bi bili vsaj, da ležem v grob, potem bo še	zmerom	prilike dovolj, da me pozabijo.“ Nikoli še	A
grenkobe v besedah gospoda Valentina. Tožil je	zmerom	in kadar je pil dobro vino, so se mu časih celo	A
niso več nosili širokih klobukov in so bili	zmerom	bolj in bolj debeli, sem ostal jaz, kjer sem	A
večji in ne manjši, ker jih je videlo življenje	zmerom	od blizu.Jaz pa sem bil že daleč zadaj, zmerom	A
zmerom od blizu. Jaz pa sem bil že daleč zadaj,	zmerom	dalje, naposled me niso videli več in so me	A
in občinstvo je jokalo. Toda čas je rastel in	zmerom	večji je bil; odgrnil se je temni zastor in	A
ogoljena in razcefrana; občinstvo pa se joka še	zmerom.	Ne več Krjavljev, ne Nandetov?	A
Kje je njih glas, kje njih obraz? Mislil sem	zmerom,	da je duh vsaj za silo podoben telesu, kateremu	A
jih je srečal človek tolikokrat in ki jih je	zmerom	enako ljubil.Ali izpolnil se je čas, prišla	A
zdaj ti oznanim, Matilda, da je tista doba za	zmerom	pri kraju.Jaz sem med tistimi, ki uvažujejo	A
Glej, Štefan, sam si vedel, da sem te imela	zmerom	rada. Zakaj nisi prej prišel?	A
njegov obraz, so razodevali njegovi koraki,	zmerom	hiteči, nikamor namerjeni. Čudno je, kako	A
verzi strahovito slabi. Slabi verzi napravijo	zmerom	dober vtisk, ker razodevajo blagega človeka	A
Štefanovo posteljo in Štefan je bral. Bral je in	zmerom	bolj žalosten je bil njegov obraz. ”Ti nisi	A
gledali so slovesno in so kašljali. Deževalo je	zmerom	močneje, nekdo je razprl med gnečo velik rdeč	A
”V kolobarju!	Zmerom	isto!Danes so pokopali gospoda Valentina in	A
govori! Spominjal se ga boš, Peter Novljan, in	zmerom	bolj se ga boš spominjal, kolikor bolj bo raslo	A
in jaz sem poskusil -- se odvrne od njega za	zmerom	in brezupno je njegovo koprnenje.“ Štefan	A
obraz, bele roke, globoke oči; nedosežna in	zmerom	dosežena; ideal in priležnica.“ ”Dobro si	A
in je šepetal. ”In zagrnjeno okno --“ ”	Zmerom	zagrnjeno.“ ”In slepa starka --“ ”Teta	A
rodoljubi. Poznal sem gospoda, o katerem sem	zmerom	mislil, da je pošten človek, ki nikomur ne škoduje	A
je listal po Poljančevih papirjih in je bil	zmerom	bolj začuden in zlovoljen.Nastopiti je hotel	A
Glava je bila podolgovata; proti čelu in temenu	zmerom	bolj ozka in šilasta; sivi lasjé so stali tu	A
In kakor da bi bili to opazili, so se vêdli	zmerom	svobodneje.Zdaj hodijo v procesiji po sobi in	A
molčali kakor nemi, a kralju je lezel obraz	zmerom	bolj na široko; očí so mu mežikale, kakor da	A
brata, ki je utajil solze, da mu ostanejo za	zmerom	razbeljene na srcu.Ali to vem, da mi je zdaj	A
Bil sem veselega srca in lahke krvi, lep fant,	zmerom	zaljubljen. Tako bi bil čisto ponevedoma, brez	A
brezkončen sram; paleča rdečica ni hotela z lic, še	zmerom	bolj je žgala. Nizkotne in neumne misli so	A
iz njegovih ust. ”Saj ste bili dostojni ...	zmerom	dostojni doslej!Snoči pa ... kaj je treščilo v	A
nadalje! Zaplata je lezla od čižma navzgor,	zmerom	višje, dokler ni dosegla duše same ... Daj	A
še, da se jim prikažem in da se poslovim za	zmerom.	To bi bil dan, kakor ni lepši noben praznik v	A
do roba. Šla sta roko v roki, preko globeli,	zmerom	dalje, dokler nista prišla do tolmuna pod hribom	A
razlita večerna luč. Stala je in je gledala,	zmerom	bolj so se širile njene oči v čudu in strahu	A
oči v čudu in strahu. Zdelo se ji je, da hiti	zmerom	bolj, da je bil stopil s poti v stran in da	A
lepo ti povem, drugače se te Bog usmili! Nisem	zmerom	dober človek, Hanca!“ Ozrl se je nanjo izza	A
”Kaj pa je?“ -- ”Zdaj se torej odloči za	zmerom!	“ je pomislil Mate in noge so se mu tresle, besede	A
velike, svetlo pobeljene sobe; roko je imel še	zmerom	raztegnjeno in je tiščal krono v pesti.Vroče	A
mislila in se je zamislila, toda podoba je bila	zmerom	bolj nerazločna, kakor skozi steno je slišala	A
in na levo in tako se je zibala tudi senca,	zmerom	niže, kakor da bi se bila utrgala od hriba ter	A
Že so bile hiše visoko nad njo, hribi so bili	zmerom	višji in temnejši.Postala je in je poslušala	A
srcu daljno in nerazločno upanje. Luči so bile	zmerom	večje, smejale so se jima naproti in njih smeh	A
kdo si, Mate!“ Poslušal je in se je čudil,	zmerom	bolj toplo mu je bilo pri srcu in sklonil se	A
Upanje neče v srce.“ ”Saj se ne poslavljaš za	zmerom,	in ko bi se poslavljal za zmerom, ne pustila	A
poslavljaš za zmerom, in ko bi se poslavljal za	zmerom,	ne pustila bi te stran, Mate!Vrneš se in tedaj	A
mu bila zardela in rdečica je ostala, bila je	zmerom	žarnejša in ogenj se je bil vžgal v očeh.	A
lačen, tega pa sem navajen.“ ”Tako bi mislil	zmerom,	Mate!“ ”Da bi tako mislil!	A
”Torej je šel? Za	zmerom?	Tako je prav, Bog z njim!	A
Črn voz se je prikazal na cesti, vil se je	zmerom	globlje v dolino, skril se je za hrib. ”To	A
veselega svidenja sladkost -- vse izgubljeno za	zmerom.	”Kaj si napravil, Mate, ti moj dragi, neprijazni	A
Daleč! Doslej sem bil še preblizu globeli, še	zmerom	sem videl to rako.Zdaj šele nastopim pravo pot	A
niso ločile, da bi se tudi koraki ne ločili za	zmerom;	v hladnem slovesu, brez besede ... Pot se je	A
polnile rako do roba ... Pil je; misli so bile	zmerom	mehkejše in čistejše. ”Kaj bi ne bilo mogoče	A
domotožja! Celo od matere sem se poslovil za	zmerom.	Nisem se ozrl, ko sem stopil na cesto, pa vendar	A
jokala ... Kakšen bi mogel biti konec, če bi	zmerom	tako hodila, roko v roki, in bi se ozirali ljudje	A
bodi danes in bodi jutri kakor že hoče -- za	zmerom	se ne bova poslovila nikoli ...Zato me nič ne	A
se poslavlja ob tej uri od nečesa lepega, za	zmerom	izginulega ...Lepa je pot, v čudovite višave se	A
prismojena! Zdi se mi, da res misli nanj, še	zmerom!	“ Napotil se je počasi proti krčmi ... Hanca	A
nič ljubezni več, nič spomina! Utonilo je za	zmerom	... Ob tej misli se je razžarela, je skipela	A
pozabil človek tako hitro celo dolgo življenje!	Zmerom	je še v njegovem srcu, vse od prvega prijaznega	A
trgali so se in lovili, izza hriba so se dvigale	zmerom	gostejše in temnejše plasti. ”Drugače pa	A
glas hripav in trepetajoč. Govoril je dolgo,	zmerom	glasneje in zmerom hitreje, Hanca pa ni razumela	A
trepetajoč. Govoril je dolgo, zmerom glasneje in	zmerom	hitreje, Hanca pa ni razumela ničesar.Glasilo	A
mizami so ostali samo še starejši gospodje.	Zmerom	glasnejši so bili, obrazi so rdeli zmerom bolj	A
gospodje. Zmerom glasnejši so bili, obrazi so rdeli	zmerom	bolj. ”To je Mate Kovač, mlad umetnik.	A
šumelo v glavi. Bilo mu je, kakor da strme še	zmerom	vanj tiste velike, srepe, očitajoče oči.	A
preteklost, in če je še lepša? Minilo je za	zmerom,	ne vrne se več, ne sme se vrniti! Toda oglasilo	A
Tako naj gre torej narazen najina pot ... za	zmerom.	Ampak, Hanca, spominjal se bom nate, ne pozabim	A
tistega večera, Hanca, ko sva se poslavljala za	zmerom!	Že takrat sem vedel, globoko v svojem srcu sem	A
glava. Ker so bile moje misli čemerne, je bilo	zmerom	bolj čemerno in pusto moje življenje.Na široko	A
tisti večer, ko sta se poslovila in kako je	zmerom	mislila nanj, doma in na polju in dolgo v noč	A
poslovil, ko je bilo vse razdrto, so ostale še	zmerom	v srcu tiste lepe misli, niso mogle umreti;	A
tla in je odgovarjal z zlovoljnim glasom. ”Že	zmerom	sem mislil.Kaj pa bi tukaj?	A
Hanca je hodila po vasi kakor tujka. Nemirno,	zmerom	bolj nestrpno je bilo njeno srce, -- kakor človeku	A
predno je upihnila luč, je brala njegovo pismo in	zmerom	večja je bila njena bojazen ...Kakor da bi ležal	A
kakor pribito; kadar se je ozrl, je bilo še	zmerom	natanko na istem mestu, za dve pedi nad sosednjo	A
legla, zaspala pa nista dolgo v noč. ”Ali se ti	zmerom	toži po domu, Godina?“ ”Še zmerom, kaj bi	A
Ali se ti zmerom toži po domu, Godina?“ ”Še	zmerom,	kaj bi tajil?Če napravim kaj lepega, je porojeno	A
solznimi očmi in s hrepenečim srcem. ”No,	zmerom	ne more ostati doma!“ je izpregovoril oče.	A
globeli so segale goste sence na vse strani in	zmerom	više, dotikale so se že skoro njunih nog ...	A
cukra. Vse je bilo iz cukra -- drobno, gibko,	zmerom	nemirno telesce, hitri, mežikajoči, veseli pogled	A
najbolj pa še ustnice, tiste rdeče, sladke,	zmerom	smehljajoče, v sončni rosi okopane, tako dobrohotne	A
tolažnica, da je življenje lepo in da mora biti	zmerom	lepše, vse do zadnjega! --	A
Kmalu so zavili na klanec. Hiše so bile	zmerom	bolj siromašne, pol zidane, pol lesene in s	A
odrevenele roké niso čutile težkega bremena;	zmerom	še se je zibal križ visoko nad procesijo, vzdigal	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani