zmerom (601-700)

mrakov in da se upira svetli resnici. Resnica je	zmerom	suhoparna. Ob sončnih dneh odgrnem zastor	A
ni bogato oženil in ki si je torej sam in za	zmerom	zagradil pot v košato prihodnost.“ Sedli	A
za oproščenje. Ko se je zmračilo, je bil on	zmerom	bolj nemiren, molčljiv in teman. ”Ali ne bi	A
na bližnjici in kolovozu, pa so vzkliknili in	zmerom	več jih je bilo.In najprvo, kar so opazili,	A
Bog!“ Čutil je, ne videl, kako se je svetilo	zmerom	bolj, kako je že vesela zarja pogledala v izbo	A
gledal v nebo -- in glej, nebo se je odprlo.	Zmerom	višje je koprnelo, zmerom širše se je razprostiralo	A
nebo se je odprlo. Zmerom višje je koprnelo,	zmerom	širše se je razprostiralo in nenadoma je bilo	A
svetlorosnih očeh. Nato se je napotil in je šel	zmerom	globlje v gozd; tiho in temno je bilo tam; le	A
tujina. Ni mislil nanjo, pa je izginila kakor za	zmerom;	in ko jo je nenadoma ugledal pred seboj, je	A
”Kaj si še tukaj? Še	zmerom,	ti črnec?“ se je zasmejal. Rak pa je široko	A
Jureta je bilo strah, ko je sopel pod bremenom	zmerom	nižje v vas.Srce je bilo zmerom bolj malodušno	A
pod bremenom zmerom nižje v vas. Srce je bilo	zmerom	bolj malodušno, v život pa mu je bilo mraz,	A
postavil ob plot ... pa je nisem prinesel, še	zmerom	pač stoji tam, jaz pa sem spal!“ Ni več skočil	A
moje srce je mirno, spodoben človek sem.“ ”	Zmerom	je bilo mirno tvoje srce ...Zelo sem te ljubila	A
takrat reklo moje srce, bo reklo po pravici in za	zmerom!	“ Spodobno je poslušal Jareb te modre besede	A
narisal devetkrat, ker jo je videl devetkrat in	zmerom	v svojem koprnečem srcu?Kdo je gledal njeno	A
tvojega pogleda, ki ni tako blag, kakor je bil	zmerom.	Reci lepo besedo, da bo moje srce utolaženo.	A
veter od juga, zakaj bi ne šel z jugom? Kajti	zmerom,	tudi v neznatnih stvareh, celo v ljubezni, je	A
tihim slovesom, ti na desno, jaz na levo ...“ ”Za	zmerom!	“ Krepkeje ji je stisnil roko, globlje se	A
da ti vidim v oči, kadar ti porečem adijo za	zmerom!	“ Velik val se je prevrnil v tistem trenutku	A
mesec, ki se je vzpenjal naglo višje in je bil	zmerom	manjši in svetlejši.In bilo je, kakor da bi	A
bil zadovoljen v svojem duhu!“ Polonij je bil	zmerom	bolj začuden: polagoma, ob natančnem in mirnem	A
življenja, ob tisti uri, ki je pozabljena za	zmerom,	pokopana pod težko gomilo.Razmakne se gomila	A
restrašil Jareb, trepetal je in se je priklanjal. ”	Zmerom	sem vestno izkušal, da bi izpolnjeval s potrebno	A
nastežaj ogromni črni kljun ter kričal naglo,	zmerom	hitreje in glasneje, presunljivo in rezko, da	A
odgovoril. Sonce je bilo v njem, da bi bilo	zmerom!	Da bi nikoli ne pogledal v večnost, kamor pogleda	A
brez dolgih besed sklenila prijateljstvo za	zmerom.	”Povedal si, kdo da si!“ je rekla.	A
”Nič se ne boj!“ je rekel Damjan. ”	Zmerom	bom ob tvoji strani; kadar bo potreba, samo	A
srca, iz vse krvi. ”Tam sedi čisto sama, še	zmerom	morda gleda proti durim.Bluzo ima še oblečeno	A
bilo težko; od srca do srca je šla misel in	zmerom	bolj je bila žalostna ... Nenadoma je vzkliknila	A
ob tem lepem večeru se posloviva. Tako bo za	zmerom	lep spomin zate in zame in s sladko mislijo	A
moj zet, moj dragi! Saj sem vedel, da prideš,	zmerom	sem rekel -- in glej, prišel si!Ná roko, ná	A
teden dni pridem!“ ”Saj sem vedel ... o Damjan ...	zmerom	sem vedel na tihem, da si ti naša rešitev in	A
vrtove. Tedaj se je oglasila pesem iz doline,	zmerom	glasnejša je bila in zmerom veselejša, vriskala	A
pesem iz doline, zmerom glasnejša je bila in	zmerom	veselejša, vriskala je razposajeno in nebrzdano	A
očmi, sodil v mislih, njegov obraz pa je bil	zmerom	bolj sladak in priljuden.Ko je zatonila zarja	A
je bilo nekoč vse boljše in da bo posihdob še	zmerom	hujše, dokler ne zaloti uboge doline vesoljna	A
od večerne so frfotale izza hriba črne ptice;	zmerom	več jih je bilo, kmalu so zasenčile vse nebo	A
Bogom, kakor birič popotnika,“ je rekel tretji.	Zmerom	bolj veseli in prešerni so bili farani: res	A
tisto jablan, kjer sva sklenila ljubezen za	zmerom.	“ Šla sta na vrt, ki je bil ves že v senci	A
ti rekel: jutri ali pojutrišnjem. Jutri je še	zmerom	boljše, nego pojutrišnjem, najboljše pa je nocoj	A
življenje slepega konja, ki vleče vodo iz vodnjaka:	zmerom	v kolobarju, zmerom po eni poti, nikoli se do	A
vleče vodo iz vodnjaka: zmerom v kolobarju,	zmerom	po eni poti, nikoli se do sitega ne najé in	A
krčmar, premočno,“ se je zasmejal cigan in	zmerom	glasneje se je smejal. ”Stavim, da se mu	A
se je zmotil, ali pa so ga nalagali; zakaj še	zmerom	letajo nad goro črne vrane in daleč je še vojske	A
Grajžar, prav tako upognjen in betežen, kakor je	zmerom	hodil.Potnik se je pokrižal ter je obgovoril	A
sosedje in so se tolažili. ”Nagle jeze je bil	zmerom,	zdaj pa se mu je slabo sponesla ta jeza. Sam	A
skednja se je še svetilo, ali plamen je bil	zmerom	nižji in se je dušil v dimu; kozolec je gorel	A
Mati mu je strahoma gledala v obraz, ki je bil	zmerom	bolj bled; in slišala je vse besede; kakor jih	A
bile njegove misli. Zvezde na nebu so sijale	zmerom	svetlejše; krčmarjeva okna so ugasnila.Pred	A
ura je, kadar se ploha že ulije. Tako je bilo	zmerom	z menoj, že od davnih stoletij!“ Najmlajši	A
holmov gosta senca; da vstaja polagoma, počasi,	zmerom	višje ter pije zvezde. ”Ali so oblaki, ali	A
moja noga. In koder sem hodil in kjer sem bil,	zmerom	sem mislil le eno: manjši si od drugih, slabejši	A
”Tako, da si uganil?	Zmerom	sem rekel, da si bister človek, in glej -- resnično	A
Tako si vstal, kakor da bi se poslavljal za	zmerom!	Čemu bi si prijazno ne segla v roko, če je ura	A
ki so omahovaje in plapolaje hiteli v hrib,	zmerom	višje.--	A
Ali te je strah?	Zmerom	si bil mevža in še po smrti si mevža!Na tepki	A
gredo vse ... vsako nedeljo ... In jaz ostajam doma,	zmerom	... zmerom ...“ ”Tiho!“	A
vsako nedeljo ... In jaz ostajam doma, zmerom ...	zmerom	...“ ”Tiho!“	A
je odtistihdob spremenilo, da je don Kišotov	zmerom	več in da je Cervantes umrl ... Ko sem se podonkišo	A
moje srce vedro grenkobe in ga je zastrupila za	zmerom	...Glej tam, moč neporabljeno, odklonjeno, zavrženo	A
To so bili tisti časi, ko sem bil umetnik.	Zmerom	sem bil prepričan, da je umetnika edini poklic	A
je enakomerno, trudno, tiho, kakor slepec, v	zmerom	isti, večnovečni, zadušni senci ... in tako pojde	A
topli plašč! Kakor ga držim s krepko rokó, se	zmerom	še časih odpnè gumb, zapiha mi na prsa veter	A
harlekin pa nikakor ni mogel postaviti palic,	zmerom	mu je spodletelo in aparat je ležal na tleh	A
Kako je bilo dalje, ne vem. Najbrž	zmerom	spet od začetka: tragedija, gluma, ples ...Še	A
hlev, simbol pa je ostal na cesti in smrdi še	zmerom.	Pravijo, da je bilo vse le šala; ampak če	A
paglavca za lase, ali pa mu stopi na nogo --	zmerom	bo zakričal pri ustih.O nobeni slovenski stvari	A
tujinsko negacijo, kritiko življenja, ki je bila	zmerom	vsebina in namen umetnosti. Res je, da imamo	A
le žarek ljubezni do svojega naroda, bo delal	zmerom	brez strahu, kakor mu ukazujeta umetniški inštinkt	A
simpatiziram z moderno, ampak!“ Ne vem, če Govekar še	zmerom	misli (njegova pasma misli še zmerom), da je	A
Govekar še zmerom misli (njegova pasma misli še	zmerom)	, da je izraz ”moderna“ sinonim za svinjarjenje	A
tretji prijatelj in mislim, da bi ostali še	zmerom	pri domači resnici; komaj pa bi prišel četrti	A
mraz mi je bilo. Iz sive megle so lili na cesto	zmerom	gostejši mrakovi; nenadoma se je zasvetilo tam	A
”Ah, žalostno je, kajti človek ne ostane	zmerom	na rodovitnem polju javne resnice ...Kaj nisva	A
storite, kar še nameravate, pomislite zraven	zmerom,	da je naš narod ubožen ...“ Bog vedi, kakšna	A
Kako?“ ”Slabo, prijatelj Kuštrin, slabo, kakor	zmerom.	Kdor stoji pod kapom, je moker.	A
ob vznožju so veneli venci; mesto je dremalo,	zmerom	bolj zaspano so gorele svetilke; na tlaku so	A
hrani za nepokvarjen narod; take reči imajo	zmerom	uspeh.Brez strahu tudi rečem, da bi lahko poučeval	A
Nebo je bilo jasno, toda pooblačilo se je.	Zmerom	višji so bili valovi, zmerom bolj črni in bežali	A
pooblačilo se je. Zmerom višji so bili valovi,	zmerom	bolj črni in bežali so zmerom hitreje.Pa je	A
so bili valovi, zmerom bolj črni in bežali so	zmerom	hitreje.Pa je prišel vihar, nenadoma je prišla	A
Bil je pač že velik dan, svetloba pa je bila	zmerom	enaka, ne žarnejša, ne bledejša; spoznati nisem	A
v hrib. Z istimi koraki, prav tako počasi,	zmerom	višje in zmerom bližje je prihajala groza v	A
istimi koraki, prav tako počasi, zmerom višje in	zmerom	bližje je prihajala groza v moje srce. Jaz	A
hip je izginila, toda prikazala se je takoj in	zmerom	so bile uprte name hudobne, zakrvavele oči.	A
Kakor tudi je čudno: v vsi svoji grozi sem še	zmerom	trezno mislil; zdi se mi, da še bolj bistro	A
Hkrati pa se je vrat visoko vzdignil, vzpenjal se	zmerom	višje, kakor da je bil v klopčič zvit pod oklopom	A
Vzdigala se je počasi, vrat se je klanjal in vil	zmerom	močneje.Našla je smer -- zdaj išči pot, plezaj	A
primeri z mislijo, da ni mogoče pobegniti? Še	zmerom	je slonel ob špranji moj obraz in moje oko je	A
postane nespodoben in vsa njegova kariera je za	zmerom	in popolnoma končana.Za zmerom: poznal sem človeka	A
kariera je za zmerom in popolnoma končana. Za	zmerom:	poznal sem človeka, ki je nekoč sredi nadepolne	A
rekel, da je moja žena; ampak ti veš, da sem	zmerom	rad nekoliko pretiraval, ker se mi je podalo	A
hinavščine ta zlobni mrčes: kaj, če bi bilo mene še	zmerom	sram, če bi ne ugasnil v meni stud -- če bi	A
kakor v taktu, isto besedo -- se je glasil	zmerom	močneje.Najbrž so bili že pod stopnicami in	A
je bil tako podel. Kakor v taktu je kričal,	zmerom	isto besedo. ”Tepec!	A
ostanek se je vrtil po tleh, kakor urna miš,	zmerom	okoli nog.Nenadoma se je okrenila ženska in	A
pestmi postopaču v obraz. Stal je na pragu še	zmerom,	stisnjene pesti na prsih, ko je bil postopač	A
ni izpregovorila besede in je gledala v tla,	zmerom	na isto mesto; ker so se njene ustnice premikale	A
ruta je bila židana, živo rdeča, in se je še	zmerom	lepo svetila v soncu.Mařenka jo je hranila skrbno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani