voda (101-200)

Zakaj mi smo bili in hkrati nismo bili. Kakor	voda	v pesku: je in ni.Takó da je bilo v resnici	A
na vrata njihovih stanovanj. Kakó je tekla	voda	od njih, reveži.In vsi na pol nagi.	A
Si predstavljaš? Pod krovom si in te zaduši	voda,	ko se ladja potaplja?« Tako spet molčijo.	A
stražnik, premog pa mora biti, če naj zavre	voda	v kotliču in sirkova moka v vodi. Za njihovimi	A
iz presekane cevi v gasilčevih rokah je vrela	voda	kakor iz žile kri. Redarji so potiskali ljudi	A
zgorela v peči, črni mož je presekal cev in	voda	ne more gasiti zubljev in curlja na tla.In ptički	A
pljusknila vanj, da je oblila kučmo in haljo in je	voda	curljala dol po alpagasu na copate.In stari	A
pisalno mizo. On je stal sredi sobe, molčal, in	voda	je kapljala z njegove halje. »Oprostite,« je	A
spet tri kamnite glave in iz ust jim curlja	voda	v tri školjke.In ob školjke so spet pritrjene	A
fontana osamljena, sonce belí kamnite glave,	voda	kljubuje soncu in curek štropota, odskakuje	A
roko krili v zraku, da ustvarja protiutež. In	voda	niha v vedru in mu pljuska v čevelj, a on stopa	A
Na maslu je stal kos ledu, z banka je kapala	voda.	Ivanka je potrta stala ob tehtnici.	A
se je kakor izpodsekan zamajal mogočni trup,	voda	ga je pokrila, zagrgrala v dimniku ko v grlu	A
morju je iz njegovega boka enakomerno štropotala	voda.	Delavec je sedel na visečem mostičku, kakor pajek	A
čez glavo potno srajco in odvil pipo, da je	voda	brizgnila.Do pasu gol se je nato upognil k curku	A
Vsa ostala polt je snežnobela. In	voda	je glasno štropotala, njega pa je kuhal upor	A
Štefan se je zravnal.	Voda	mu kapa z brade na prsi, se zbira na konicah	A
poveznila krtačo pod curek, da je pela, ko da se	voda	sesa skozi sito. Štefan pa si je milil vrat	A
vendar odločila in zavzela vso planjavo! In njena	voda	je rumeno zlato, ker valoví v nji vse goriško	A
zlato, ker valoví v nji vse goriško klasje; in	voda	plete zlate zaponke ob bilkah, veriži zlate	A
Gladke in mrzle mize kot v Ribjem trgu; in tudi	voda	je nekje škropotala kakor v Ribjem trgu.Ne trg	A
predmeti v motni sivi vodi. In počasi, se zdi, se	voda	čisti, imajo predmeti bolj jasne obrise. Na	A
postelji in bele rjuhe. In bela misel postane	voda,	ki teče iz pipe, iz fontane pred hišo.V kotu	A
čepi na cementu zraven stegnjenega telesa in	voda	odskakuje od obrite lobanje kakor od kamnite	A
štirikotnem kotlu, ki čepi na peči, pravi, se je grela	voda	za kopalnico, ki jo vidite onkraj steklenega	A
da bi dosegla rob, za katerim je odrešilna	voda.	Nekje sredi našega bitja je pognala klica upanja	A
rokavicami na rokah je v baraki razrezal telo.	Voda	teče na kamnito mizo in komaj slišno splakuje	A
\ .. stran 106 . \/ stražarja razlila kakor	voda	iz vrča ob njegovih čevljih. No saj, a človek	A
manjša, a udrto stegno je bilo gluho in sladka	voda	je odtekala iz luknjice, kakó da curlja naravnost	A
tistih, ki jim zvečer, ko pridejo z dela, vroča	voda	izpira grižo s pergamentastih kolkov in stegen	A
sem videl svojo kri. Rozasta je bila, kakor	voda,	v katero kaneš nekaj kapljic malinovca.Defibrirana	A
bi se mokro blago ne oprijemalo hrbta in bi	voda	tekla po zuna nji površini jutastega ščita.	A
Nismo se spraševali, ob kakšnem kurivu se je	voda	segrela, želeli smo si samó, da bi toplota še	A
so nakopičeni zdolž valobrana, potihoma ciza	voda;	tu in tam v votlini na kratko zažlompa in zacmoka	A
platna. Galeb je počepnil na gladino in spenjena	voda,	ki se širi izza motornega čolna, ga najprej	A
»Steklenice sem umivala. Ves dan teče	voda	in bila sem z nogami v vodi.« Nato pravi: »Zato	A
dotika vode... Vračal se je in se čudil, da je	voda	v Kanalu gosta, ko da bi ji primešali strtih	A
diši po katranu in po amoniaku, čeprav curlja	voda	po črni steni.In takó gleda skozi odprtino in	A
kateri prav takó, samo brez prestanka, curlja	voda.	Potem je bil spet na pločniku in prečil cesto	A
bo spet isto. A zelo ti je všeč tisti mir in	voda	in vino, ki curljata iz majhnih vrčkov.Pa prežanje	A
sence in mraka, vse počasi splahní, shlapí kakor	voda	na razbeljenih prodnih kamnih.Vsaka celica tvojega	A
čepi na cementu zraven stegnjenega telesa in	voda	odskakuje od obrite lobanje kot od kamnitne	A
mokro blago ostajalo oddaljeno od hrbta in bi	voda	tekla po zunanji površini jutastega oklepa;	A
so na vsaki kamen položili mrežo in je morska	voda	razjedla kamen po vzorcu mrežnih zank. Potem	A
šepnila in strmela v morje pod nogami. Spodaj je	voda	rahlo žužnjala med školji in se na tihem oblizovala	A
»Ne, ne,« je rekel Albert. »Nocoj ste	voda,	ki se neslišno izgubi v pesku.« »Govorite o	A
Kakor zmeraj se pomol steguje daleč v morje in	voda	z leve mrmra uspavanko vodi z desne.A zdaj je	A
tišina nad njo. Obedve bedasti kakor vsa tista	voda,	ki ne pomeni nič. In zvezde.	A
morski mah se pomalem suši, samo spodaj ga krotka	voda	nalahko razgibava.Ob dotiku skromnega vala mah	A
strčijo iz vode in kažejo črne zobe, v katere je	voda	zataknila migetajoče bisere.Pa spet voda, ki	A
je voda zataknila migetajoče bisere. Pa spet	voda,	ki splakuje med školji ponižno modrino in se	A
zna?« je rekel. »Na trebuh tleskne, da ploskne	voda	vsa prestrašena izpod njega!« Laura se zasmeje	A
da draži oči. Tedaj je že Renato ob njiju in	voda	curlja z njega. »Gremo,« pravi.	A
skozi katerega lahko odlezejo misli. Ko da je	voda	človeku nekaj dolžna.Od zdavnaj neporavnan dolg	A
ko da mu je sol vzela meso kakor razjé morska	voda	ves agavin list in pusti samo trda vlakna.Ob	A
klobuki iz pločevine. Imajo klobuke, da bi jih	voda	ne močila zgoraj, medtem ko pa se vsi v svoji	A
rumenkasto kamnito ploskev zalije nizka in prozorna	voda,	ki sega kopalkam do gležnjev... Zatem se tisti	A
martinčki, medtem ko je z jezera pihljalo in se je	voda	bleščala v nedogled. Prostori so bili skoraj	A
proti svinčenim oblakom. Nekje je škropotala	voda	fontane, a majhna domovja so bila kakor zapuščena	A
kolesih. Bila je ura, ko je gosta in zelena	voda	v Kanalu narahlo skodrana med čolni, a tisto	A
vzbočen, je namreč ob majhni domačiji štropotala	voda	in padala iz žleba, ki je molel iznad mlinskega	A
stalo pa je, ker je bil žleb odmaknjen in je	voda	curljala kar po dolgih palcih in po vretenu	A
ni bil nič večji od spodobnega vaškega kala.	Voda	je sredi čolnov imela zelenkaste odbleske, glasovi	A
rožljanje proda. Bilo je, kakor da je sončna	voda	na skrivnem izpirala poslednji spomin na dež	A
skalnatih previsih sence, pokaže jezero kot ujeta	voda;	in vse, čolni in parniki in ribe v vodi, vse	A
pač življenjska svetloba steka kakor rečna	voda	v tolmun.Nikdar ni razmišljal o tem, spoznanje	A
sinjem prepadu; in on je čutil, da je nemirna	voda,	ki se vsrkuje v peščena zrnca na produ, da ta	A
je njegov dom povsod, kjer so obale, ker je	voda	simbol življenja.Seveda nima prvič tega občutka	A
nagibal, ker je bil lesket vode manj isker,	voda	pa bolj sivkasta in plastična.Pa tudi veronski	A
zahodni breg, a vse drugo je bila prostrana	voda.	Na premcu se je prikazal mornar z metlo in vrčem	A
žarke v vodi, tako da se je za parnikom zmleta	voda	in so se zmleti žarki uravnavali v dve penasti	A
je pomislil, da se bo kmalu spet vznemirila	voda	v novem portiču in zagugala čolne.In tako še	A
sta na prodnatem bregu, ki se ga je jezerska	voda	v široki vijugi obzirno dotikala; voda je bila	A
jezerska voda v široki vijugi obzirno dotikala;	voda	je bila mehka in prosojna kakor sinje olje,	A
da pomagajo jezeru pozabiti, da je samo ujeta	voda.	Sédel je k Luciani, potem je vzdignil okrogel	A
sta žena in mož ob robu vode, kakor zemlja in	voda,	stalno in nestalno, včeraj in jutri. A njemu	A
je njegovo telo eno s kopno zemljo in da je	voda	nasprotje kopne zemlje, a vendar tudi v njem	A
vendar tudi v njem, gibljiva v njegovih prsih.	Voda	plivka ob Lucianinih gležnjih, a hkrati je tudi	A
skrivališče pred nočjo. Vse je bilo tiho, samo	voda	je od časa do časa drobno plivkala ob produ	A
lasje, gleda na sive stene, po katerih curlja	voda.	Tako mu minevajo dnevi: dan, noč, zora	A
nenavadno pomembno: tepka in oreh in tnalo in	voda,	ki je po zaledenelem žlebu v tenkem srebrnem	A
»Bo!	Voda	bo!« je rekel kmet.Nato se je spet naslonil	A
lahkotno poplesaval pred omarico, dokler ni zavrela	voda.	Hitro je zamešal kavo in jo vlil v skodelico	A
Pod njim se je vijugal potok.	Voda	je tekla počasi in neslišno kakor olje.Onstran	A
Obstal je pri lepem tolmunu.	Voda	je bila globoka, čista, svetlo zelena.In vsa	A
vkovan v led, samo pod ledeno skorjo tiho klokota	voda.	Temnikar si z dlanjo potegne čez oči	A
krmežljavim drevesom je bila precejšnja mlaka.	Voda	je bila umazana, zelenkasta.Mušice so rojile	A
lepem loku pognal iz trave in skočil vanjo.	Voda	se je počasi umirila in na zelenkasti gladini	A
potok. Močvirna trava je zdaj še bolj zelena,	voda	pa je skoraj črna...In ob potoku še zmeraj gredo	A
vodo čez ograjo, pa je sredi zamaha okamenela.	Voda	ji je pljusknila na predpasnik, ona pa se je	A
in veliki gaber in tolmun in perilnik in črna	voda,	ki je zdaj neslišno tekla med črno travo.Vse	A
preplašenih otrok. V dolinah in kotanjah je šumela	voda.	Tam ob strani je vztrepetavalo doberdobsko jezero	A
sta tam še zmerom njiva in travnik, toda ko se	voda	odteče, je njiva nastlana s plavjem, po travniku	A
rad popil,« je zagodel. »Eh, stari, kaj tebi	voda!	« so se zadrli vojaki kakor v zboru in planili	A
Med debelim, okroglim kamenjem je plenkala	voda.	To plenkanje se mu je zdelo tako prijetno, da	A
strokovnjaško prikimal. Na drugem bregu se je	voda	zaletavala ob steno.V tolmunu se je premetavala	A
neznansko širok in temnozelen kakor globoka, mirna	voda.	„Kje je šele jelševje?"	A
ki pere onstran Idrijce; pralno desko ji je	voda	odnesla in zdaj stoji v reki in nepremično drži	A
naprej, korakam po kolovozu. Po kolesnicah je	voda	in pozabil sem, da imam luknje v podplatih.	A
siva šola, Rejčev vrt, korito pod vrtom in	voda,	ki je bruhala iz zidu - vse je bilo znano, a	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani