Nasip iz belih štirikotnih skladov kraškega apnenca, ki se steguje proti Barkovljam, je ozka slepeča pot. Nad njegovimi razbeljenimi skrlmi trepeta zrak; pod školji, ki so nakopičeni zdolž valobrana, potihoma ciza voda; tu in tam v votlini na kratko zažlompa in zacmoka, a se takoj spet pomiri, ko da jo je premagal raztopljeni lesketajoči se svinec, ki je razlit zdolž školjev. Pomislil je, da Liliana sloni na komolcih, ko da je skrl prevroča za njene prsi, in takó celó pozabi, da ima odpete naramnice.