Tam je tudi obrežje nenadoma postajalo ozka in obokana uličica, tako da je bil pod oboki mrak, na levi pa so se sončili čolni v okroglem portiču, ki ni bil nič večji od spodobnega vaškega kala. Voda je sredi čolnov imela zelenkaste odbleske, glasovi iz nevidnih okenc nad oboki pa so prihajali kakor iz davne veronske zgodovine zaviti v strastne šepete ter v zadušeno pripravljanje zarot v mračnem polmraku. Tistemu majhnemu hotelu, ki ni imel več kakor dvanajst sob, je bilo ime La Pergola* in je bil na koncu vasi.