Veter je mahal z brizgi po dolgih vrstah pravkar nataknjenih lobanj na vrhu črtastih palisad in esman v rjavem dežnem plašču, s tablico v roki, jih je štel, medtem ko je bil na koncu stroja blokaš z napetimi prsmi po sili zravnan, gorila s čepico ob hlačniku. In telesa so bila tako navpična zavoljo štetja, a še bolj zato, da bi se mokro blago ne oprijemalo hrbta in bi voda tekla po zuna nji površini jutastega ščita. Zavest se je z vsemi silami branila uničenja in odganjala podobo peči, srce pa je prosilo za še takó kratko, za še takó bežno, čudežno vrnitev v človeški svet.