In tudi počakati je treba pred vrati; razloček je samó v tem, da se zdaj iz lesene kolibe prikaže čuvaj, ki odklepa vrata in spusti skupine v strogo določenih presledkih v brezdušno višavsko stajo. Zavoljo tega reda je na taboriških terasah zbranost, julijsko sonce pa vztrajno nadzoruje tišino in samó nekje nizko spodaj se kdaj utrne odmev vodnikovih besed kakor hitro pretrgan glas od mrtvih vstalega pridigarja. Da, čuvaj me je spoznal in me presenetil, ker nisem mislil, da se bo spomnil mojega predlanskega obiska.