Šel je skozi oboke občinske palače, nato je bolj počasi stopal po ozkih ulicah. Kakor vlažni hodniki, nad katere je naenkrat udrlo sonce in zlilo po zidovih škafe milnice, ki beli plesnivi omet; a hkrati tudi sonce po zgornjem robu zidov slepeče platno belega jadra nad počrnelimi strohnelimi čolni. In takó je reženj avgustovskega dopoldneva tudi na pegastem ometu ob vhodu mehanične delavnice, na božji martri za steklom na vogalu, na starem železnem lampijonu z zelenim volkom in na železnih karavelah v izložbi starinarja.