In še potem stoji na mostu in pogleda hišo onstran Kanala, okence na strehi, pod katerim je soba, kjer spi z bratom. Zrak trepeta od toplote na opekah pod okencem, a sonce ni več čisto, ne bo nikoli več čisto zanj. In opoldne bodo vsi doma, sedeli bodo za mizo in uporno molčali, on pa ne bo vedel, kakó naj vstopi, opazoval jih bo z vrat... ker je tat...