pred (701-800)

ni nobenega. Ne čas, ne prostor za seboj ne	pred	seboj ne vesta mej. A kje, moj duh, je konec	A
prirasti na nebo, ako te, slovenska govorica, kdaj	pred	svetom zatajim plašno! Sladka materina govorica	A
sodbe moč je ‒ nična. . / . / stran 38 . /	Pred	Bogom Ti, ki ne stvarjaš nič zaman, ki si življenje	A
vekomaj. V deželo daljno so odšle ljubeče duše	pred	menoj, v deželo, kjer usahne znoj, zamrejo v	A
zora. . / . / stran 59 . / V življenju nekdaj	pred	teboj besede trde sem izrekel. ah, ne sluteč	A
bo srce. Znanci, znanke iz mladosti stopijo	pred	tvoj obraz kakor živi ‒ in med njimi ali stopim	A
Pokojni vendar ostanite!	Pred	vami ne zapiram vrat. Še v pesmi moji se bleščite	A
izreke stokrat, prirodo tajno môtri dan za dnem ‒	pred	tabo le razširi se obzorje, in ti dosežeš kakor	A
Jezikavcu Z jezikom sikavim le draži me,	pred	lahkovernim ljudstvom maži me. Vsakogar ljubi	A
živ pokopan v temotnem grobi! Osupel precej	pred	njim obstoji, puščavnika Naman ogovori: »Kaj	A
lahkovernih babšet, te porodnice meglenih obrazov.	Pred	leti sem bil še dokaj drugačen, resnice manj	A
razrešiš, pet drugih se tam ti navozljá, in ti se	pred	svojo pametjo smešiš, ko skrbno polniš posode	A
pogled je rosen, ko spomnim se preteklih dni?	Pred	Bogom sem bil preponosen, a preponižen pred	A
Pred Bogom sem bil preponosen, a preponižen	pred	ljudmi. Zakaj sem zdaj potrt in mračen in skoro	A
samotnem gozdu V samotnem gozdu križ stoji,	pred	križem deklica kleči, otira bleda si oči. Nad	A
soseda si pekel in raj. Morda po letih kakor ti	pred	križem nekdo zaihti: Zakaj je več na svetu ni	A
Kako je vse drugače zdaj! Ko sem	pred	leti videl tvoj obraz, obhajala je zemlja zlati	A
mej. Razmikalo bi se obzorje, kot bi bežalo	pred	menoj, in hrepenenje vedno gorje grenilo bi	A
je duša gore . / . / stran 24 . / 22. Skrit	pred	pričakovanji trenutek bliska nad planino 23	A
brezsrčnica, kak dolgo bo trpelo to, pa ne, da pojdeš	pred	oltar, pa ne, da v grob me ponesó? Misel moja	A
usta njih šepečejo. A zaman, podoba ena plava	pred	menoj, in drugim ni odprto srce moje. Ve li	A
rožic v polji vonjava sladkà se razlivala je.	Pred	hišo je lajal vaš sultan močno in mucika je	A
Pa v gozd izgubil kralj se mlad in prišel je	pred	beli grad. In v grad se kralj izgubil je, kraljičino	A
kadar moja bo ženica. . /\ .. stran 44 . \/	Pred	krčmo Oj, mošnjo, pamet in srce mi vzela	A
kotu drobni plamen žalostno trepeče. Ona gre	pred	kamen, žita vanj nameče... »Mlinarica, pridi,	A
srcu zdravja ni, ah, kakor da vidim, se mi zdi,	pred	sabo črno krsto tu, vse svoje želje, vse nade	A
moja, moja slika, visoka cvetica, ti drhtiš i	pred	sapico boja. Kot ob uri nevihte hudi se ti zožijo	A
plaha. . /\ .. stran 102 . \/ VI Béži, béži	pred	menoj, samo ne zbéži! Če te ne dobim takoj,	A
las, tvoj vitki stas in belo polt. Še vedno	pred	mano leskečejo tvoje črne oči, glasovi sladki	A
. /\ .. stran 114 . \/ Okamenel sem klečal	pred	oltarjem, ki ga krasil kamenit je idol; molil	A
grl jih mnogo je, brez glav nič manj. Bežim	pred	vami, slavni morituri, ker, kaj je treba tožnih	A
takó sem ti dejal... A kakšno zdaj te vidim	pred	seboj: oči mračné, medlé, obraz upal! In ta	A
Sijala luna je na belo cesto nad Šmarijem. Tam	pred	nebá nevesto sem padel: »O Marija! Zdihujoči	A
Zakaj sem bil v kapiteljnu, zakaj!... Tam stala	pred	oltarjem razsvetljenim in v lila-krilu, s slamnikom	A
Atanazije, Gervazije, Protazije in Azije vse magije	pred	sabo zrl na mizi. Vendar, da je bilà pištola	A
pride sodni dan. Takrat v nebo pozove tromba nas	pred	božji tron; in brez krivulj in brez cesarskih	A
Kakor se ženinu oko zavzame, ko jo zagleda nežno	pred	seboj: tako si, Adrija, razlila name razkošij	A
noči bije in vedno še oči v tem� strmé. Takó	pred	Bogorodico trepeče, sedaj vstajaje, a sedaj	A
ni govora o koncu, ni... Globoko brezno zije	pred	menoj in liro mojo, ki na dnu leži, zakriva	A
vodnik častiti. A v Palestini nisi hotel priti	pred	njih oči, in samo iz dobrot so dolgo te spoznavali	A
Čemu-li?	Pred	hlimbàj? A svojega Boga se ne bojiš?	A
to v srcu grem ljubo po loki, kar se ustavim:	pred	mano ribnjak! Toda ne ribice, gladki le boki	A
objel je?... Li v dobi večerni, skrivnostni,	pred	sveto podobo v molitvi na ustnicah strastnih	A
»Oj sveta božja Poródica!	Pred	svetoj velikoj nočjoj ostavil me je; da vrne	A
kožuh s tulipani! . /\ .. stran 210 . \/	Pred	cerkvijo To je smehljanja in šepetanja, ljudstvo	A
božje kapelici gor gozdarjeva hčerka Marica.	Pred	kamenim deva oltarjem kleči... Raz obokani strop	A
moli, devojka tam, pridrevé, pridrevé Mariji	pred	hram lovski psi kakor blisk iznenada. Kako je	A
že proč, pa na cesti - poglej - na cesarski,	pred	kočijo konjiča, hej, vrana mi dva ko ptiča brzà	A
milostna Marija, a sovraži ta, ki v prahu se	pred	vami zvija... Oče naš, ki si v nebesih... stokrat	A
stran 228 . \/ a sovraži ta, ki v prahu se	pred	tabo zvija. A ti, novčič oglodani, ti si res	A
šel po širokem je sveti. In v mesto prišel,	pred	izložbo prišel in čeveljčke gledal in šolne	A
Čuj torej... Nekdaj, še	pred	Salomonom, je žila prelepa Dalila. Postrigla	A
smrt po delu sladke sanje! 2 Duh, srce,	pred	poludnem delujta, vase glejta, pomnita, predstavljajta	A
spat′ doma. Obraz mili tvoj posili mi je vedno	pred	očmi; zdihujoče srce vroče vedno k tebi hrepeni	A
obup, ne znam. Samo to znam, samo to vem, de	pred	obličje nje ne smem, in de ni mesta vrh zemljé	A
tvoja vneta; jezik ji lažniv′ obeta, jo peljati	pred	oltar; Bog te obvar! De prisegel, si obljubil	A
čedno, Bog men′ uro daj posledno préd, ko gresta	pred	oltar, Bog te obvar! Nezakonska mati Káj pa	A
ga turške straže, meč krvávi v močni desni,	pred	seboj drvi Bosnjake, bášetovi grad razdene,	A
tak dolg′ odláši?” Je kralja Miroslava roj	pred	Prag ji vnesel bil ga v boj, al zdrav je, kar	A
bobnelo; zrožljal je s konja mož visok na klóp	pred	hišo belo. Poslušaj! iz nadvratnih lin	A
tvoje lepote zaslišal sem davi, že, Uršika zala!	pred	tabo sem zdaj, že, Uršika zala! pripravljen	A
mir, zasliši med mrliči gospod glasen prepir.	Pred	njim odpró se vrata, ven pevec prihiti: “Zakaj	A
dih prvi ga zdrobi; srcé samó zavzetim ostane	pred	očmi. še bije, še čutiti je ravno tak gorkó	A
al ták za pevkami ribič hiti, kdo ve! al sám	pred	seboj beži. Zgubljen je, vtopljen, se bojim	A
godec! kák dolgo boš še žaloval, kak dolgo se	pred	ljudmi sramoval? Pomisli, de v jopici deklica	A
kušovál. Obljubi mu vedno zvesta bit′; in on se	pred	pustam z njo poročit′. Ta čas je končal bil	A
vojsko mir, spušen na odlog je bil mušketir.	Pred	dvema letama bil je ujet, posíli v soldate bil	A
zavetje v trumi gosti, ko nji podobna stala je	pred	mano, ki je od nje na zadnji petek v pósti Petrarkovo	A
čas hiti. De Helenina lepota, tóljkanj mož	pred	Trojo smrt ni pozabljena, le pesem sama brani	A
dežela, kako pri Sisku Kolpe so pijani omagali	pred	Kranjci Otománi, vam bo Homerov naših pesem	A
kraji. Sedela z Lavro tí si sestra mlaji,	pred	vama je bila dni prejšnjih pratka, bila med	A
ne žalil je v vednem trepéti, bežim jaz revež	pred	poglédam njenim; noben mi žark v življenja noč	A
žarki zlati, se v njih le tvoja cena razodeva,	pred	njimi noče led srcá bežati. Marskteri romar	A
naproti, bil priča sem nju sreče nezrečene; mi	pred	očmi je v nartemnejšem kóti pogled ta, brez	A
káj zijalo neumno, káj umetni od nje pravi.	Pred	njo s kopiti čévljarček se ustavi; ker ogledujé	A
izvoljeno devico; mi mirno plavala bi moja barka,	pred	ognjam dom, pred točo mi pšenico bi bližnji	A
mirno plavala bi moja barka, pred ognjam dom,	pred	točo mi pšenico bi bližnji sosed vároval ‒ svet	A
gróba vrata; al dneva ne pove nobena prat′ka.	Pred	smrtjo ne obvarje koža gladka, od nje nas ne	A
kdor zdéj vesel prepeva, v mrtvaškem prti nam	pred	koncam dneva molčé trobental bo: “Memento móri	A
bogov ne more rešit′ slavnih staršov, in ne	pred	smrtjo ohranít′ tovaršov. Premagan pri Bohinjskem	A
obvárvale jo mokre straže, . / . / stran 162 . / al	pred	sovražniki drugéj se skriva, in kod narvárniši	A
lena voda razgraja, kak bregove stresa, in kak	pred	njo se góre ziblje stena, kak skale podkopuje	A
hudobije, ne daj v oblast sovražni ga togoti,	pred	njo naj milost tvoja ga zakrije!′ In čudno te	A
tišine v temi, slepim v drgetanju voda	pred	očmi - nad plimo noči bodo vsi morski	A
odveslala tja, kjer ni več obal, in	pred	nočjo pristala, kjer kamen je kristal	A
strasti je dolgo ob meni krožila,	pred	svitom se v noč je vrnila. Zdaj vem	A
zapiskal je, ropar beži čez travnike,	pred	mano bratec s sestrico je stal in godel pesmico	A
OČITANJE Mirno glédaš me devíca, mirno	pred	menój stojíš; da kar právim nij resníca	A
Tvóje mi okó je vlílo jad, ki znan mi ni bil	pred.	Kákor zárja, ki zasvéti črez tihôtni	A
razgrne se vejévja zagrinjálo -- visóka	pred	menój stojí bogínja. Z nesréče krája kákor	A
Gomíla, krílim pevkam sámo znána leží	pred	máno, z vročimi solzámi oblít, stojím pri	A
7 ”	Pred	dólgim sèm čásom tam jémal slovó, solzílo	A
VEČERNI SPREHOD	Pred	menoj se v noč poraja gozda temnega svetišče	A
(pojó) Še v zádnjem spomínu -- --	pred	gróbom z dolíne -- visoke planíne vam	A
-- Če srce se z močjó	pred	tábo skríva -- se znótraj mi z obúpom bo	A
skríva -- se znótraj mi z obúpom bo jokálo;	pred	tvojim bo poglédom trepetálo -- samó pa o	A
-- Ker úpanje mi s trnjem je posúto,	pred	tvojimi očmí se mi je báti -- ne pomnoží	A
-- -- Glej, deva! v míru srčnem še	pred	kratkem se duh je zíbal v vesélju sladkem	A
píha, v lepih sanjah toga vsíha. Sveča	pred	menoj brlí; modre plešejo beséde, plešejo	A
plešejo poslanci véde v medlem krogu	pred	očmí. Luna! kaj čaróbno svétiš, tak	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani