Pa naj bi z naglico goloba veslal svoj živi dan naprej, nikdar bi ne prišel do roba, nikjer do stanovitnih mej. Razmikalo bi se obzorje, kot bi bežalo pred menoj, in hrepenenje vedno gorje grenilo bi počitek moj. O dalja, verna si podoba nedosegljive sreče ti, jaz ‒ obstreljenega goloba, ki nem na skali krvavi.