pred (801-900)

beží beží polnočni čàs; duhóvi se drvé	pred	njím -- in jàz napréj, napréj bežím. Objáme	A
8	Pred	menój se luč utrni, noč okóli se razgrni	A
čudno. Kot prijetne, ljube sànje zopet	pred	očmí stojíte srečne pesmi vé nekdànje.	A
človéka, razjasné mu srce in možgáne, da	pred	sabo gleda svet šumeči, jasno gleda ga v	A
doktor Mahnič, píje víno pri odprti pipi,	pred	šuštečim sodom svoje kléti. Žarno síje mu	A
pa ste mi duhóvi, . / . / stran 164 . / in	pred	máno ste ljudjé postali - imenújem vas predrage	A
MODRIJAN Žível je	pred	tristo leti v daljnem kraju modriján;	A
/ Pristopi vsível služabnik, prikloni	pred	njím se do tál: ”Že vladajo midi svobódne	A
stran 174 . / Še solnce ní padlo za gôre,	pred	kraljem Uzmattha stojí; in vklenjen v železne	A
-	PRED	ŠKOFIJO Na trgu ”pred škofijo“ tam vsak	A
PRED ŠKOFIJO Na trgu ”	pred	škofijo“ tam vsak večer stojím; in ko	A
narod svoj! Za nami kratka vrsta let,	pred	nami šírni, hrupni svet, žarí pred nami dan	A
let, pred nami šírni, hrupni svet, žarí	pred	nami dan krasán, svobode dan. Kot bratje	A
To bil je smrtni dan! ... Oj tu	pred	máno glejte čaróbna nebésa! Duhóv mogočnih	A
storil, v hladnem večeru življenja; kaj še	pred	grobom naj bi se pokóril, žalosti poln in	A
nji bliža lahen se korak, in Flavij sam	pred	njo stojí v željàh mu lice plamení. ”V	A
in zlató in srébro. Ko priroma Jakob tjà	pred	Sihem z vso družino in bogastvom svojim,	A
zakolje Juda mlado tele, in pečenko dene	pred	Havilo, dá mu kruha z gostoljubno roko,	A
licih strast in víno sije ... Kot polnočni duh	pred	njimi vstane, pred graščaka v urnem hipu	A
sije ... Kot polnočni duh pred njimi vstane,	pred	graščaka v urnem hipu plane: ”Smrt krvávo	A
stran 206 . / Kakó spomín srcé teží in	pred	menoj je mrak ... Zakaj ni zor, večer vseh	A
temni gori obrnil hitre vale je nazáj?	Pred	sabo gledam vedno tvoj obràz, o tebi sanjam	A
srcu, da je - umrl. Kdo plakal ní, ki je	pred	rajem ves srečen stal, v trenotku pa v	A
otožnimi v obupu se pojíl. Že gledal sem vas	pred	sebój - prihodne tožne dní; a tebe nísem	A
Megleno zrlo je okó v daljavi hladno smrt; a	pred	menój je krasni raj ljubezni bil odprt.	A
ljubezen ti zakleni! . / . / stran 217 . /	Pred	mano smrt veselje pogubí, ljubezen mrè pod	A
tvoje duh razlit! V slabôsti svoji človek	pred	tábo, o Gospod, klečí; v ljubezni svoji večni	A
kakoršne je nima širna zemlja. Kadar v prah sem	pred	tebój pokleknil njó sem molil in pred njó	A
sem pred tebój pokleknil njó sem molil in	pred	njó sem klečal; njeni klanjal jaz sem se	A
jaz sem se krasoti kadar sklonil glavo sem	pred	tabo; ko roké sem k tebi razprostiral	A
kakor jaše Omar proti morju. Kadar morje	pred	seboj zagleda mladi Omar v ladijo poskoči	A
Oj dolgo je, odkar sem šel in spet sem	pred	tebój. O da bi te nikoli več ne vídel	A
moje nesrečno srcé poslednja zapušča nada ...	Pred	préstol stopa greh za grehom vse zmote najmanje	A
srce rodílo ko z ognjem je vročim ljubilo	pred	sodnim zdaj stolom stojé. Oh kam, oh kam	A
vrata, al' dneva ne pove nobena pratka.	Pred	dvojko ne obvarje koža gladka, od nje nas	A
zdaj vesel prepeva, z obrazom kislim nam	pred	koncem dneva na glas trobental bo: ”Memento	A
Jaz! ... Na tlà	pred	mano, sužnji! Kaj vaš jok in stok je meni	A
Ali moje srce noče ...	Pred	očmí blesteča megla; v žilah mojih teče ogenj	A
sem sam bil, da sem sam ostal. Zdaj stojim	pred	svojim pustim domom; zame ni več pota ne	A
stran 14 . / Uvela roža se suší na poti	pred	menó, iz njene roke padla je, ko šla je	A
jasni, veseli dan, noč neizmerna se zgrinja	pred	mano, vlak hití dalje čez rosno ravan.	A
pot ne trosi rož dišečih, temnà in strašna	pred	menoj leží; cvetovi mladi vsi bi oveneli	A
tkano sem skrival svoje duše bledi strah.	Pred	mano hodi smrt s korakom tihim, polaga mi	A
nič ne žaluj, obrni se od mene ti ljubica,	pred	mano hodi smrt Oblatil sem ljubezen tvojo	A
Noč prihaja v mojo tiho sabo, luč umira	pred	menoj na mizi, v zadnjih iskrah že trepeče	A
zdaj je tukaj véliki bankrot. Luč umira	pred	menoj na mizi, name gledajo oči globoke,	A
Daleč, daleč tam za góro v sobi luč gorí,	pred	svetilko moja lepa ljubica sedí. In	A
krvavih rož. To je tempelj njen, jaz klečim	pred	njó. Kipí in trepeče ji belo teló, prozorna	A
roke drhteče ... Glej v prahu nesvesten kleči	pred	teboj in ljubi in moli te suženj tvoj -	A
odmeva neznan korak ob pozni, polnočni uri;	pred	oknom se ziblje črno drevó, na steklo deževne	A
bledega žarka oddaljene zvezde - in ti si	pred	mano, jaz čutim tvoj pógled, ah nagni se	A
še enkrat me poljubi ... Noč in smrt bo zdaj	pred	mano - kamor stopi moja noga, bo venela	A
mladih žen - sestradana, drhteča telesa tam	pred	njim stojé, proseča in grozeča. Brezupno	A
iz njega gleda tiha smrt; in kadar stopi	pred	oltar, obkroža ga svetniški žar. O ti	A
Vsi vezirji in vse paše, vsi klečali so	pred	njim: ”Slava ti, nebeško sonce, slava	A
moli spet: Le eno si želim, popred ko	pred	obrazom ti na smrtni dan stojim. O daj	A
in od gneva osinelim, stiskal je pestí	pred	mano: ‚Kdo je óni?Odgovori!‘	A
dragi, da se vrneš kmalu, kmalu, in me	pred	oltar povedeš - pridi k meni, zapuščeni.	A
jaz trudna in brezčutna šla sem s starcem	pred	oltar. Ali studa in bojazni mogla nisem	A
bolesti, od kesanja - stopil je moj mož	pred	mene, gladil me z rokó po licu: 𠆪h poglej	A
kaj sem ti storila, dragi?‘ in klečala sem	pred	njim. Bog odpusti mu brezsrčnost, jaz mu	A
Koliko noči nemirnih gledala sem te	pred	sabo vso razplakano, nesrečno, in jokala	A
bom prevračal - pisano oblečen klovn - na odru	pred	debelimi mesarji in njih trebušnimi soprogami	A
naprej v neko daljno, svetlo prihodnost, ki hodi	pred	mano in se mi umika neprestano.Zmerom še mi	A
in da nisem zaslužil slabega glasú, ki hodi	pred	mano, kamor se okrenem.Takrat vidim, da sem	A
klopi sam. Uvela roža tam leží na poti	pred	menó, -- iz njene roke pala je, ko šla	A
Kam, Azrael, takó strmiš? Kaj mirno	pred	menój stojiš? V naročje hladno vzemi me,	A
Pavla, -- takrat, ko si stala o jasnem mraku	pred	menoj, v nemirnih prstkih belo rožo in	A
daleč tam pod góro v sobi luč gorí,	pred	svetilko moja lepa ljubica sedí. In	A
neznan korak ob pozni, polnočni uri;	pred	oknom se ziblje črno drevó, na steklo deževne	A
obrnila v steno. Sèl sem za okroglo mizico	pred	divanom.Po nji so ležala raztresena rožnata	A
sebe zarjavele okove! . / . / stran 64 . / ...	Pred	mano ni ničesar in ne za menój, v tej čisti	A
/ stran 67 . / In v prahu nesvesten klečí	pred	teboj in ljubi in moli te suženj tvoj --	A
bledega žarka oddaljene zvezde -- in ti si	pred	mano ... jaz čutim tvoj pógled ... ah, nagni	A
žen, -- sestradana, drhteča telesa tam	pred	njim stojé, proseča in grozeča. Brezupno	A
nisi je doslej nikdar. Ves svet je klečal	pred	teboj, ves svet široki bil je tvoj.	A
Oj to vam je vesel pokop, ves svet hití	pred	carjev grob. A ko ga položé v zemljó,	A
izdahnil duše ni Kongfutse; razprostrl je roke	pred	bogínjo pa jo molil z glasom srečepolnim	A
vseh bogínj bogínja! Ne slavím te iz strahú	pred	mečem, zlatim mečem, ki držíš ga v roki;	A
iz njega gleda črna smrt; in kadar stopi	pred	oltar, obkroža ga svetniški žar ... Kakó	A
Vsi vezirji in vse paše, vse klečalo je	pred	njim: ”Slava ti, nebeško sonce, slava	A
moli spet: ‚Le eno si želím, popréd ko	pred	obrazom ti na smrtni dan stojím. Prelepe	A
zlatem, da bi kronal me sam Oče rimski, in	pred	mano bi ves svet se klanjal, -- pa ostalo	A
prestola vstane temni Kruko, mirno stopi Henriku	pred	lice in visoko dvigne čašo zlato: ”Henrik	A
in od gneva osivelim, stiskal je pestí	pred	mano: ‚Kdo je óni?Odgovôri!‘	A
ljubček, da se vrneš hitro, hitro, in me	pred	oltar povedeš ... Pridi k meni, zapuščeni.	A
. / . / stran 112 . / stopil je moj mož	pred	mene, gladil me z rokó po licih: 𠆪h,	A
da ne ginem od obupa ...‘ In klečala sem	pred	njim ... Bog odpusti mu brezsrčnost, jaz	A
Koliko nočí nemirnih gledala sem te	pred	sabo vso razplakano, nesrečno; in jokala	A
najlepših hipih okó s solzami porosí. Kedàr	pred	mano smehlja se lepi tvoj obràz, ljubezni	A
trudno sonce nad Ljubljano; mrak prihaja, in	pred	mano pot je še neskončna ... Ko je davi	A
dom je moj! Ali gorjé, vodé in goré romajo	pred	menoj! Hrepenenje, ti zvezda na nebu -	A
skujal ni več psu mesá ponujal; vrata je	pred	njim zapiral, ga opravljal in obíral.	A
zraku švigajo -- vsak hoče biti prvi.	Pred	kralja starec prihití; kot sneg se brada	A
do nebes tam pod zeleno goro. Mlad mož	pred	kralja prihití, z rdečim plaščem od krví	A
čarodejka, tiha bela vešča je krščansko romala	pred	njim. Dolga leta.	A
hladno. V mraku ljubem širi, odpira brezno	pred	pogledom mojim se, kakor v sanjah; vsak trenótek	A
puščico par kapljic krvi.“ . / . / stran 139 . /	Pred	mano brezkončna praznota, tišina, temà naokrog	A
se je včeraj -- védi Bog če včeraj ali če	pred	tisoč leti: nebó se žarko nad menoj zasveti	A
strastvenost bleduha se krivenči . / . / stran 58 . /	pred	kričači ‒ Ne izprhavam solz, zabuhlih od blodi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani