In duh se med spomini lahno vije in moje ranjeno drhti srce, in pozna ura v tihi noči bije in vedno še oči v tem strmé. Takó pred Bogorodico trepeče, sedaj vstajaje, a sedaj vmiraje, do jutra sebe gonobeči plamen.
O, da bi tudi ti, srce goreče, ob grobu zadnje že biló postaje in vzdihnilo že k njej poslednji amen!