pred (601-700)

Svete se pripravljajo, a s korajžo so začeli še	pred	Velikim Šmarnom.Pravijo, da pojdeš tudi ti.	A
še sam šel. Košir. Da se je zvedelo o tem	pred	desetimi leti, bi bil šel še jaz.Ali zdaj na	A
Dvanajsto boš dobil, enajst jih imam naročenih	pred	teboj. Kregar.Saj imaš še to na plečih odveč	A
Pojdi, pojdi, mudi se mi domov. Jutri moram še	pred	zoro na polje. Torbarček.V ímenu božjem, stara	A
Ali si slišal?	Pred	nami nekdo gre.O, zakaj nisem šla prej domov	A
Kam boš šla. Par stopinj	pred	nama so šli ljudje. Počakajva, da odidejo naprej	A
zaradi sebe. Kakšno spoštovanje imaš tukaj	pred	samim seboj, če ne zmoreš ničesar.Za pastirja	A
vljudna, kakor vidite. Zdaj smo zadosti naprej	pred	društvom.Rekli ste, da je to vaša zadnja želja	A
Od mene? Oh, jaz sem vam že	pred	dvema mesecema rekla, kaj mislim. Amerikanec	A
govorim s teboj na vasi. Metka. Na vasi,	pred	drugimi.Ali midva imava drugačne pogovore.	A
jokala vaša mlada, ko so se vozili Hrvatarji	pred	štirinajstimi dnevi po naši cesti iz vasi.	A
Človek komaj hodi.	Pred	petimi leti je ravno tako razsajala, ko se je	A
letih, kar jih šivam. Prvo torbo vsakemu tako	pred	petindvajsetimi, tridesetimi leti.Pozneje vsaka	A
Čudna groza gre od nje.	Pred	Pečarico obstane. Trenotek jo gleda, potem jo	A
hčerko ujeto, mladó! A kmalu potihne tam doli	Pred	vrati tá kmetičev krik ... In v roki glavó krvavečo	A
kmetičev krik ... In v roki glavó krvavečo Tam gori	pred	družbo šumečo Pokorni prinese krvník ... In vaški	A
žíve, ponosna deva tí, Podoba vender tvoja	pred	mánoj zdaj stojí! In za slovó enkràt še poljubim	A
dan, ko že bratje ostáve božji hram, Ostaja	pred	oltarjem redóvnik Stanko sám. Zrè v sliko na	A
v cerkev vabi menihe zvon glasán, Káj Stanko	pred	oltarjem več ne stojí tá dan? Na odru tam mrtvaškem	A
je, grešíl in razžalil Bogá Moj národ; zató	pred	tebój trepetá.« »Od bratov in sêster pritêkla	A
tu pod zemljój! In meni se zdi kot bi bil	pred	menój: Ves, kakor mi žije in diše, Ves, kakor	A
Najlépše vas pésmi navaditi čém, Ki sám je	pred	brati zapéti ne smém. In vender jo moram zapéti	A
prodani. . / . / stran 28 . / Tri ptice Ptice tri	pred	ôkno priletéle, Pésmi tri na lipi mi zapéle	A
razodénem! Nad oltarjem lépa je svetníca,	Pred	oltarjem lepša pa devíca; Z žéninom je pred	A
Pred oltarjem lepša pa devíca; Z žéninom je	pred	duhovnom stala, Rôko desno žéninu dajala. Oh	A
Vrana črna k meni priletéla, Káj je vrana mi	pred	ôknom péla? »Dalea10itrrfl10itrjjv1	A
krasna božja célica. Stojí v kapeli zlat oltár,	Pred	njim pa zaročêncev par. Poroča ju duhóvnik mlad	A
A nékaj mi teží srcé!«	Pred	patra poklekníla je, Odveze izprosíla je.‒	A
stópaj kónjič iskrožívi! Glej, tam sêlo znano je	pred	náma; Pohodíla često sva je sáma. Dobro znana	A
Damaščanka mu visí ob boku; Knjiga sveta je	pred	njim odprta, ‒ Koran čita mladi Abduraman, Koran	A
solnce zemlje španske! Srečen, sem, da smem	pred	táboj stati. Moč veliko ima znanost naša, Ali	A
... « Knjiga sveta je	pred	njim odprta. A ne čita mi kalif korána, Zre	A
izkušnja učí), Beseda mu baš je na konci jezika:	Pred	njima prikaže se čudna slika! V dnu jarka globôkega	A
zaigráš!« Ném sluša vest grôzno kralj mladi,	Pred	licem mu dela se mrak ... A ranjencev prvih dovêde	A
On obuva jih in jih obláči. Ko največe so	pred	hišoj gneče, Ves denár med njé svetník pomeče	A
pevaje. Káj zagleda? ‒ ko iz megle s kraja	Pred	očmí mu znano selo vstaja. V sela sredi béli	A
sladák mu je sijál z obraza, Mir na veke varen	pred	napastmi, Pôkoj veder, čist, ne skáljen s strastmi	A
stran 60 . / Slovenska legenda »Odpríte!«	pred	rajem začuje se klic, In nékdo potrka tri krati	A
« Šentpeter mu reče smejé, »Počakajte tukaj	pred	vrati!« * * * Žarí se dvorana nebeška, žarí	A
dvorana nebeška, žarí, od bajnih leskeče se lúčij;	Pred	svatov nebeških sijajne redí Ustopi Šentpeter	A
škof Tomaž Hren vzdahne, »Še tukaj ne bode	pred	njim mirú?! Na dn� víc nazáj naj se pahne!«	A
z darilom stojí, V naróčaji jerbašček nežen	Pred	svati nerodno drží. Na desnem in levem ušesi	A
«	Pred	ženina dar svoj postavi, Obrne se mlinar in	A
htél, Iz črne šole nam ušèl!« »Ne boš, oh,	pred	oltarjem stal, Nikdár ne nove maše bral!«...	A
»Hu, to teží, tiščí!« ... Tu se zablisne:	Pred	njim sopèč Pripógnen stopa ‒ sósed Vid ‒ na	A
jesenski bil je topel, krasen, Ko priromam tu	pred	klošter Zajčki, Razoglav pred samostan prirómam	A
Ko priromam tu pred klošter Zajčki, Razoglav	pred	samostan prirómam. Palico sem potno držal v	A
v desni, A v levici sveti rožni venec. Tik	pred	cerkvoj obstojí mi noga. Prag prestopim, v cerkvi	A
nočí, Vsa čuda priroda mi jasno Razgrne tačas	pred	očmí!«...	A
« »On že sedí tu	pred	teboj... Odpušča vse ti Taras tvoj!	A
vlada ob Nádiži bistri povsód, Ní varnega več	pred	njim zida. Kjé vojski domači zdaj trdni je kót	A
kraljíčina tabor imá, Tam našla skrovišča je sáma.	Pred	Vido prijaše Attilov sél: »Predáj se nam sáma	A
vzplamté spremljevalcu očí, Groznéje z zobmí	pred	menój zareží. Na struni poslednji sem godel	A
Vse pésmi sem goslal in pel na ves glas,	Pred	nama leží tù že znana vas. Nemiren, továriš	A
Marija gotovo te zvrači, Če tamkaj poklekneš	pred	njój.« Na ôknu pa v kletki želézni Kanarček	A
nesmrtnost je? ‒ ah! A káj iz prahú in pepéla	Pred	žreci tu dviga se?Glej!	A
zlato ‒ Solnca nam priča sloj zlat, Tresla bo	pred	nami se gospôda, Tresel tiranov se grad.« »Čija	A
bratov zamišljenih tretji Ustane in dedu velí: »	Pred	kralja bi spečega stópil, Nikamor se ne bi ozrl	A
IV.	Pred	cesarjem (1515) Sy schrayen ser, ye lenger,	A
tá bo li dnes že končán?« »Še nékaj jih čaka	pred	vrati, « Dé nadmaršal Ravbar na tó, »Še tôte	A
trka zunaj ... o polunočí?« ‒ »Odpríte! Kum Zorko	pred	vrati stojí.«‒	A
Čarodéj je pravi, mi porečeš! Stáviva dnes	pred	svedóki stavo, Vádljajva se, brate, Fêrenc Tahi	A
krónanje zdaj vsi!« Kjer Marka svetega je hram,	Pred	njim želézen prêstol tam. Pred stolom Gubec	A
svetega je hram, Pred njim želézen prêstol tam.	Pred	stolom Gubec, kmet stojí ... O srečen, slaven	A
»Tù prêstol! Glej ga	pred	sebó; Nad ôgnjem žolt je ko zlató!« »Nánj séde	A
kralj slovenski, kmetov voj, Na stôlu zlatem	pred	menój!« »Od mêne vsprejmi pa v rokó Ognjeno	A
mi čute valovite! Po starem vse, kar bilo je	pred	leti, enak je cvetja duh. Le sem in tja med	A
vnanji svet! Le ti, spomin na mlada leta, stopi	pred	moja dušo enkrat živo spet; ti vzbudi v meni	A
zlate hipe nazaj, krilati, neuzdržni čas, ko	pred	očetno hišo v senci lipe vesel in mlad mi cvetel	A
miren vstajal sem in miren spal; podobe jasne	pred	menoj odgrni v prirodi lepi mojih rodnih tal	A
a sinek plava v sanji zlati, na posteljici	pred	tabo, mati, O pusti ga, naj spi! Naj pije spanja	A
da enkrat spet bi mogel spati, kot danes spi	pred	tabo, mati. O pusti ga, naj spi!	A
glasno in lepo. Ti poješ ob meni, kot pel si	pred	leti, ko zrla pred sabo sva vinske gore, le	A
poješ ob meni, kot pel si pred leti, ko zrla	pred	sabo sva vinske gore, le redko zelenje na skalnatem	A
vrgel se metèž in hrup. In gledal sem, kako	pred	mana gine za zvezdo zvezda brez utrinka v noč	A
tožna vrba zeleni, povedi me, stopinja! Solza	pred	svetom me je sram, izjokam naj si torej sam	A
Izjokam naj se gorko tam! Solza	pred	svetom me je sram, pred Bogom ni mi treba biti	A
se gorko tam! Solza pred svetom me je sram,	pred	Bogom ni mi treba biti ... Mrtvaški zvon Mrtvaški	A
svetlo veščo sreče blodim. In kadar menim, da	pred	njo stojim, držim jo že očaran: odmaknem hipno	A
spaval jaz, kadar črno mi zaveso smrt potegni	pred	obraz. Listi padejo z drevesa, vrt zagrne beli	A
kjer davno so zaprle lopate dragi moj zaklad ‒	Pred	grobom matere umrle nocoj bi jaz pokleknil rad	A
. / Vesoljni narod naš je sam ‒ poet. Leži	pred	nami zopet nova drama, življenja polna, ne samo	A
se kolajna, a drugi brez desnice suh in bled	pred	hiše hodi in otožno lajna. Poznamo se!	A
je trobente glas, vojaki so prispeli v vas,	pred	tihi dom stopili moj. Junak je mlad zavihtel	A
Prekmalu je posinil zor, vojakov je odhajal zbor	pred	mojim domovanjem spet. Na okno se oprla sem	A
bližnjih vrat, zakliče: »Slušaj, sveti me opat!	Pred	mojimi očmi Gospod je zdaj odprl pekl�, pokazal	A
upira oko in joka ... Pómlad ozarja doline, gore;	pred	jamo na grobih dekleta stoje in raka. Iz dalje	A
speče sen poljublja. Zaman glavar oči zatiska	pred	svitom luninega bliska. Udari polnoč ‒	A
. / . / stran 126 . / Haranova želja Duh	pred	Harana priplava, de mu od veselja vnet: »Haran	A
pogledom krila mi očesa najlepšo sliko te dvorane.	Pred	njo se sivi starec zgane in mračno se ozre pod	A
mračno se ozre pod grad. Pokaže lehe mi cvetoče	pred	gradom poleg nizke koče, ki jo objela je pomlad	A
temino in tišino odseva luč, odmeva smeh.	Pred	vrsto gostov onemelih, postavi Završčàn tedaj	A
šotoru, sam sedi na mehkem krznu tigre v Iraku	pred	lepim mestom Kabo. Srd mu šviga iz oči ponosnih	A
se prikloni. iz šotora gre, da zbere vojsko.	Pred	visokim gradom v lepi Kabi zbira hrabri Abdalah	A
Toda Azma, mati sivolasa, Abdalahu stopi zdaj	pred	lice. Glasno sinu starka de stoletna: »Kaj bojiš	A
dolgih črna svila vodoravno nad očmi počiva.	Pred	tolmunom hladnim se ustavi, lene alge klonijo	A
ki veter ga razžene. Kalijat, še ti razlij	pred	mano, čute skrivne, duše valovite!« In živahno	A
lehkotnim črtalom duha? . / . / stran 152 . /	Pred	mene bi moral stopiti krasoten, kot sam polubog	A
Cipresa 36 Moja sodba 37 . / . / stran 4 . /	Pred	Bogom 38 Radovednost 41 Epigon 42 Slovo 44 Samozavest	A
glasi epopej, potlačenega naroda spomini?	Pred	duhom bliskoma se mi vrsté krvavi boji, divjih	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani