Al, ker se ozira, plesavca si zbira, zagleda pri mizi rumeni junaka; enac′ga pod soncam mu ni korenjaka, želi si plesáti z njim deklica vsaka ‒ omrežit′ ga Uršika lepa želi, zaljubljeno v njega obrača oči. To videt′, mladenič se Urški približa: “Al hótla bi z mano plesati?” ji pravi, “kjer Donava bistri pridruži se Savi, od tvoje lepote zaslišal sem davi, že, Uršika zala! pred tabo sem zdaj, že, Uršika zala! pripravljen na raj!” To reče in se ji globoko prikloni, sladkó mu nasmeja se Uršika zala: “Nobene stopinjice še nisem plesala, de čákala tebe sem, res je, ni šala ‒ zatorej le hitro mi roko podaj, lej, sonce zahaja, jenjuje že raj!”