Ah, dokler bom ljubil sebe in vsekdar se ljubil bom, moje sodbe moč je ‒ nična.
Pred Bogom Ti, ki ne stvarjaš nič zaman, ki si življenje vame dahnil, na zemljo me v pregnanstvo pahnil. pustiš li, da bi v nič izplahnil, iz nič nazaj v nič zakopan? Kadar ustaviš duhu stroj, kosti sesuješ v grobu črnem, o, kakšen k Tebi se povrnem, kam plahi svoj pogled obrnem in Ti kaj započneš z menoj?