opat (501-600)

pisker starega denarja. Kar ti primaha tale naš	opat.	Gomilar mu mora prepustiti polovico vsega tistega	A
Trlep, »nihče se ne bi bil opomogel z njim;	opat	pa ima veselje s takimi starinami in je zanje	A
pomežiknili. Nejevoljni so bili, da jih je	opat	sredi noči poslal na človečji lov, zdaj se jim	A
kar dobro zdelo, češ, ni ti usojeno, čeprav si	opat	in tak mogočnik, Hrvatarjev pa le ne boš pestil	A
dopoldne priti v Stično, je tudi ukazal pater	opat,	« je prvi birič zatracal Trlepu. »Pa ne veš,	A
Hrast razpade in strohni, naša lipa zeleni!« »	Opat	ima dolgo roko,« je Janez gonil svojo. »O, tlačan	A
in najdaljših bradah ‒ kar prav je tako, tudi	opat	ne ustavi vola, ko zbezlja.« Janez je molčal	A
ves glas zajokala. »Saj je stiški podložnik,	opat	naj ga sodi!« »Lovil je v grofovem lovišču,	A
se ne upam.« »Ne boj se, prosi, izprosiš ‒	opat	pritisne, Žužemperk bo moral vrniti tujega tlačana	A
tistega, ki je na vesti imel zijalasto Jero, in	opat	ga dá kratko malo obesiti.« »Obesiti?	A
je stopil v samostan. »Aha, tu si!« ga je	opat	osato gledal.»Ne bi si bil mislil, da bom kdaj	A
»Saj to je: nismo pozabili!«	Opat	ga je debelo gledal, kakor da se ga boji. »Kam	A
kaj dobrega?« . / . / stran 80 . / »Gospod	opat,	ko bi bili na veču, bi bili slišali, da je resnica	A
upira, ga udari Bog.« Trlep je uporno molčal,	opat	je povzel misel: »Greh je vsak upor ‒ dopovej	A
na svoji njivi zatira škodljivo divjačino?«	Opat	je zardel, očitek ga je prizadel, vest ga je	A
hoče soditi Žužemperčan. »Ne bo ga sodil!« je	opat	poudaril. Lahko je rekel tako; toliko je že	A
grdi jeziki se po krivici brusijo obnjo.«	Opat	je pomirjen pokimal in vprašal čisto prijazno	A
strad in glad nas davi vse.« »Vem, hudo je,« je	opat	vzdihnil.»Povej najpotrebnejšim, naj pridejo	A
to pomiri uporniške misli. »Potrebni, gospod	opat,	so vsi.« »Stori, kakor sem ti velel.	A
nekoliko zlagal, »sicer bi jaz moral vedeti.«	Opat	je molče zakoračil po sobanici, Trlep je z očmi	A
previsoko je dvignil oči.« »Previsoko?« se je	opat	nasmehnil.»S katerega gradu je plemenita nevesta	A
ni manj od graščaka. »Eh, sitno, sitno,« je	opat	skomljal v dolgo, že osivelo brado. »Hudo.	A
»Že vidim, trlepovski je, dobi jo!« se je	opat	spet smehljal.»Kupi mu svobodnjaških pravic	A
mu le skalile v belega meniha strmeče oči.	Opat	jih je videl, zadosti mu je bilo, večje zahvale	A
ne pričakoval. »O, Bog vam povrni, gospod	opat!	« se je srečni tlačan naposled zahvaljeval.»Štepič	A
Vesel je bil, srečen je bil.	Opat,	glejte, ga ni preveč pestil zaradi hodotajev	A
časih in si tožila križe in težave. »Zakaj naš	opat	ne stopi bolj na prste?« se je Radoh spotikal	A
zapiral v žužemperško vozo.« »Le stoj, naš	opat	pazi na vse, nič mu ne uide, povsod zravnava	A
Štepič se ne bo rebril, ko zve, da sam pater	opat	plete to zvezo.« XII.	A
udaril ob tla. »Ančka se je sama otepla grdavša,	opat	pa uredi pri grofu, kar je še treba, da bo mir	A
poravnati zlepa, nepotrebna je bila. A stiški	opat	Janez se je prav tačas odločil za pot v Žužemperk	A
levici. »Tlačani veliko trpijo za lakoto,« je	opat	začel, »a sam večni Bog vedi, kaj še bo, saj	A
samostansko žitnico, bal se je zanjo, pater	opat	jo preveč prazni za stradajoče tlačane. »Že	A
ne bi dražila s krivicami in preganjanji,« je	opat	povzel. »Tako pa je začelo mrmrati, marsikaj	A
samostan ne bo nesrečen, o tem se posvetujmo!« je	opat	ustavil modrije plemiških patrov.»Naših tlačanov	A
nadlog noče večati še z duševnimi mukami!« se je	opat	uprl. »Če uporniki privro tudi pred samostanska	A
»Sit človek se ne upira.« »Da,« je	opat	kimal, »viri boni est misereri ‒ dober človek	A
pravice, ki jih jim graščaki kratijo.« Pater	opat	je dvignil roko, patri so utihnili. »Vaše misli	A
prevelikega ponižanja zboga s samostanom,« je	opat	pokimal in se spomnil Trlepa.Brž je patrom ob	A
A levica je ugovarjala. »Pater	opat	je razločno povedal, da bi osvoboditev veljala	A
ki nam ni bila zmerom prav prijazna; pater	opat	je ukrenil valde bene ‒ prav dobro in modro	A
Na škodo samostana vsaj prav gotovo ne!« je	opat	potrdil in premolknil. »A zdaj vam moram povedati	A
zastavimo ali prodamo nekaj tlačanskih vasi,« je	opat	obotavljaje, skoraj boječe povedal. »Zastavimo	A
»Vsota treh tisočev je res prevelika,« je	opat	vzdihoval. »Ne zberemo je zlepa.	A
Patri se niso mogli zbogati.	Opat	je vstal in šel, češ, ta zoprna skrb naj se	A
ne uredi, tudi njej zamolči, kaj je obljubil	opat.	Tako je težko sam nosil veliko srečo.	A
Žužemperk. . / . / stran 160 . / »Uskoki?« se je	opat	ustrašil.»Kako je bilo?	A
je bilo.« »Tlačani so branili ‒ grad?« se je	opat	začudil in oddahnil, češ, nobenih uporov ne	A
Uskokov in sedemnajst grajskih, največ tlačanov.«	Opat	se je zgrozil in prekrižal. »Grof mi je velel	A
če se ji ogenj obolele krvi brž ne pogasi.«	Opat	se je obveselil, da ni kuge ali kolere, in brž	A
»Vem, kaj ne bi vedel?«	Opat	ga je debelo pogledal, desetnik je popravil	A
življenje na zemlji.« »Kaj torej veš o napadu?« je	opat	obrnil pogovor, ker se mu je zdelo, da deseti	A
sme.« »Ali pa povedati noče, kajne?« se je	opat	nekoliko obregnil.»Včasih si mi bolj zaupal	A
mirabilia ‒ prečudna so pota božje previdnosti!« je	opat	šepetal. Na tako pot da z bratom Gregorjem ni	A
voze otel le Kabliča. »Kabliča si otel?« se je	opat	čudil.»Zakaj pa?«	A
Ali sta res kaj kavkljala?« »Nista, gospod	opat,	samo videz je bil tak.« Opat se je tiho oddahnil	A
Nista, gospod opat, samo videz je bil tak.«	Opat	se je tiho oddahnil. »Otel sem ga tudi zato	A
Kaj vam nisem rekel, da deseti brat ve vse?«	Opat	se je nasmehnil, deseti brat je skoraj revsknil	A
burovža sem se b�l z mogočnim grofom!« si je	opat	mislil. Za čas sta premolknila.	A
res, da so tlačani pregnali razbojnike?« je	opat	potlej vprašal. »Valpet je ukazal, pa so pritekli	A
« . / . / stran 165 . / »Kaj pa ti?« se je	opat	udobrovoljil ob prijetni novici. »Kako nas meniš	A
razdirati,« je zunaj spoznaval in gledal po dolini. »	Opat	mi je ondan prav dopovedoval, ko me je sukal	A
bi tulil!« »Ali te ne pestuje vse: Štepič,	opat	in tudi jaz, ki sem ti namazal voziček, da si	A
»Ne ve, sicer bi se vtepalo tudi nam. Ve le	opat,	zaupal sem mu, vendar o tebi ne ve, da si tisto	A
so debelo pogledali in si prikimali. Stiški	opat	se je kaj začudil, ko mu je brat vratar pritekel	A
kakor da ni v zdrahi s samostanom; tako tudi	opat	ni z ničimer kazal, da mu kaj ni prav.Oba sta	A
naposled sprožil, »je že doma.« »Slišal sem,« je	opat	vljudno pokimal. »Zdaj ne nastavlja le zank	A
za grad in kaj bi še bil, če bi bilo treba.	Opat	ni z nobenim trenom oči izdal, da že ve vse	A
drobno. »A zdaj imam prošnjo do vas, gospod	opat.	« »Vesel bom, če vam bom mogel ustreči, gospod	A
gosposkih stvari?« »Mislim, da ni potrebno,« se je	opat	nasmehnil in stremečemu grofu razodel, da se	A
naklonil, kakor sva se menila?« »Bi, bi,« je	opat	hitel; »saj je v letih, ko se človeku kri že	A
volje kakor že dolgo ne. Preden je odšel, je	opat	še dejal: »Bog je, ki vodi in ravna nas vse	A
in nič hudega ne stori svojemu bližnjemu.«	Opat	ga je nemirno poslušal in zmajeval z glavo.	A
grofinjo pokopali med luterane. Če bi bil	opat	bojevitejši in zgovornejši, bi bil nemara zmogel	A
brat miril. »Če bo nevarno res tudi zanj, ga že	opat	otme.« A Trlep se je res bal.	A
bilo sram nadlegovanja in poniževanja. »Pater	opat	bi mislil, da ga opominjam, naj brž osvobodi	A
ustrašil. »E, kaj neki, le v Stično moraš, pater	opat	te je dal klicati.« »Pater opat?	A
moraš, pater opat te je dal klicati.« »Pater	opat?	Zakaj?«	A
Trlep in Štepič sta zase slutila, da pater	opat	bržkone hoče urediti Janezovo osvoboditev, vendar	A
hotela govoriti o tem. »Kaj neki hoče pater	opat?	« je Štepič rekel Trlepu in trenil po Janezu	A
očetu je pač povedal, kaj je slišal na Kumu, a	opat	ne more še vedeti tega. Skrbelo ga je le, ali	A
rekel in začel siliti, da bi šli dalje. »Pater	opat	bi nemara zameril, če bi mudili preveč.« »Tako	A
široke veže tihe opatije sta zdajci prišla pater	opat	in plemiški tujec.Plemič je bil oblečen v lahko	A
pomagaj, deseti brat, glejte, deseti brat sam!«	Opat	se je nasmehnil starim znancema, a deseti brat	A
enkrat, presvetli go . / . / stran 215 . / spod	opat!	« se je s sedla priklonil opatu, pokimal odrevenelim	A
opatom samim!« »No, kaj pa vi trije?« jih je	opat	smeje ogovoril.»Počasni ste, počasni, če vas	A
odpustite, prosimo!« »No, no, saj je prav,« se je	opat	smehljal občutljivemu Trlepu; »nekoliko prej	A
kaj ste res vi?« se je veselo začudil. »Pater	opat	mi je velel, naj pogledam sem, češ, da me čakajo	A
nedeljo, če Bog dá,« je menišič zardel. »Saj pater	opat	gotovo povabi vas vse.« »Potemtakem res ne pridete	A
znancih in o letini, Kar so se odprla vrata, pater	opat	je prišel s patrom priorjem, ki je v rokah imel	A
218 . / »Vojščakov bomo začeli nabirati,« je	opat	udaril kar naravnost.»Vsi mladi tlačani, ki	A
najbrž prav kmalu.« Štepič je rdel in bledel,	opat	je rekel: »Poklical sem vas, da se pomenimo	A
Zakaj, Štepič?« »Saj veste, pater	opat,	« je mož zardel in pogledal Janeza, ki v zadregi	A
skujal in nisi več v besedi z Ančko?« se je	opat	smehljal. »Ali Ančko ali nobene!« je ta počasi	A
odkupnine vpišem med svobodnjake.« Tako je	opat	rekel prav slovesno in velel patru priorju in	A
počasi podpisal, Štepič se je le podkrižal.	Opat	je zvil listino in jo dal Janezu, ki je ves	A
njim in ga gledal naravnost v oči. »Pater	opat,	kako naj se vam zahvalim?Saj se ne znam.	A
ozdravela in da si ji dobil takega moža,« je	opat	pokimal Štepiču. Ta ni vedel, kaj bi rekel lepo	A
sreča.« »Sreča se dá primerjati očem,« se je	opat	nasmehnil ponosnemu možu; »en sam prašek ti	A
besedo. »S poroko počakajte še nekoliko,« se je	opat	domislil. »Frater Angelik, tvoj sorodnik, oče	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani