»A ko sem slišal, kako jim je polbrat Gregor zabičeval, naj mu očeta v roke dajo živega ali mrtvega, sem zahvalil Boga, da se grof še ni vrnil iz Ljubljane.« »Mirabilia sunt itinera providentiae Eius, vere mirabilia ‒ prečudna so pota božje previdnosti!« je opat šepetal. Na tako pot da z bratom Gregorjem ni hotel, šel je marveč in zvijačno iz voze otel le Kabliča. »Kabliča si otel?« se je opat čudil. »Zakaj pa?«