opat (301-400)

Človek božji, kmečki upor pripravljaš?« se je	opat	prijemal za glavo. »Soteča ga je kriv	A
in ne stori, kakor sem rekel otodile. - Pater	opat,	obljubite mi to.« »Ne morem, z vojsko	A
bolj greši, kdor krivico voljno trpi, pater	opat.	« »Ni res!	A
hočemo živeti na svojem.« »Pravi iluminat,« je	opat	zdaj vedel za trdno. »In tako vam tudi	A
Fanta se oženita, ko jima dovolim jaz!« se je	opat	naposled vznejevoljil ob preveliki Trlepovi	A
Trlepovi besedičnosti. »Po kateri postavi, pater	opat,	bi jima branili?« »Ne mislim braniti	A
da bi se Francè in Neža kar precej vzela.«	Opat	se je molče nasmehnil. »In Pljuskarici	A
že krotko rekel: »Soteske ne pozabite, pater	opat.	« Zunaj so ga srečale druge misli.	A
Povedala sta mu vse. »No, zdaj se tudi pater	opat	ne bo več upiral,« se je oddehnil, ko je zvedel	A
drugimi mislimi, »in sam Bog daj, da se pater	opat	ne bi kaj rebril, ko zve, kje smo bili ...«	A
nihče noče ali ne more trpeti z njim Pater	opat	je to vedel že dolgo.Zato je sočutno, ljubeče	A
kakor vas je volja.« »Bog vam povrni vse, pater	opat.	« »Ti pa pojdi po vsej gospoščini in	A
potov do njih.« Trlep je še bolj zardel, pater	opat	se je obrnil in še svojo pot. Potrta	A
soseski poslal glas, kakor mu je velel pater	opat.	Vendar nihče ni precej tekel v Stično	A
bi bil ob dobrega gospodarja na Slabetovini;	opat	pa je nemara hotel ukriviti sebe in po svoje	A
prišli ste med mirne in poštene ljudi,« se je	opat	nekoliko nasmehnil komisarjevi nerodnosti.	A
Cesarjev ukaz ji moram prebrati sam.« Potrti	opat	je molče pokimal in dal v veliko obednico sklicat	A
in vrtov, je v samostan prišel tudi Trlep.	Opat	se je otožno nasmehnil in mu povedal hudo novico	A
vest mu ni bila kaj čista. »Midva, pater	opat,	nisva bila zmerom prav prijatelja,« se je spomnil	A
odleže.« »Pokesal sem se že, zdaj se vam, pater	opat,	pa še spovem.« »Prav, pojdiva v cerkev	A
spoved, da je kar tu ne bi mogli slišati. Pater	opat,	žalil sem vas, zoprval sem vam.Kesam se prosim	A
se v žal misli.« »O Trlep, dobri mož,« mu je	opat	ganjen segel v roko, »kakor ti je odpustil Bog	A
tegale s tečajev snemal nesrečni novi čas,« je	opat	milo gleda za samosvojim možem. »Hvala Bogu	A
Buzet z uradniki, kmalu za njim je vstopil še	opat.	Z opatom je vseh samostancev bilo sedem	A
zgolj naših višjih!« »Molčite, bratje,« je	opat	pogledal po menihih in dvignil roko. »To že	A
»No, saj zdaj se jim bo vtepalo marsikaj.«	Opat	je odkimal in povedal, kako je Trlepa, hudega	A
cedile sline. »Nàk, to pa le pustite,« se je	opat	nejevoljno smehljal. »Vse to so mi kupili starši	A
»Vse to so mi kupili starši, ko sem postal	opat,	in zdaj jim vrnem, ker opat nisem več.«	A
ko sem postal opat, in zdaj jim vrnem, ker	opat	nisem več.« Buzet je nerad umeknil roké	A
dolgo let, pa ga ne najdemo zadosti,« se je	opat	smehljal. »Kjer nič ni, še cesar pravico	A
pošljem po novomeškega okrožnega glavarja,« se je	opat	glasno spomnil; »po cesarski postavi, mislim	A
od zunaj nenadoma zaslišalo vpitje ljudi.	Opat	je mignil, brat vratar je skočil venkaj.	A
mignil, brat vratar je skočil venkaj. »Pater	opat,	pater opat!« je precej prisopihal nazaj. »Samostan	A
vratar je skočil venkaj. »Pater opat, pater	opat!	« je precej prisopihal nazaj. »Samostan je obstopilo	A
koso, sekiro.« Menihi so se spogledovali,	opat	sam ni vedel, kaj precej bi. »Aha,«	A
odtod.« »Do njih pojdimo, pa zvemo, kaj je,« je	opat	rekel in šel z menihi venkaj, za njimi pa Buzet	A
»Alil se vi ne?«	Opat	vsega tega ni slišal.Z menihi je prišel do vrat	A
Menihi naj ostanejo!«	Opat	je z menihi stopil čez prag in se nameril v	A
postal in jih trdo pogledal. »Črna vojska, pater	opat!	« je Trlep pritekel predenj. »Z njo vam pomoremo	A
in ne maramo!« »O ti nesrečni Trlep!« se je	opat	bridko nasmehnil. »S cesarskimi se ne smeš bosti	A
pojdi z njimi domov, da nesreče ne bo!« Tako je	opat	dolgo vil hudega moža in ga naposled toliko	A
kolikor je bila vaša.« »Trlep in vi vsi,« je	opat	pogledal po ljudeh, »zemlja je že vaša po delu	A
družina se je ustopila obakraj velikega oltarja;	opat	se je ločil od nje in šel, da bi slovo govoril	A
Žalostno Materjo božjo ...« Menihi so glasno ihteli,	opat	sam je komaj še mogel reči: »Sovražni	A
Šumbrežan je trd, zvit in lakomen.« »Ne boj se,	opat	ni učen samo na sveto pismo, znal ga bo po parkljih	A
Prazna vera sem, prazna vera tja: meni sam stiški	opat,	kakor je učen in svet, ne izbije iz glave, da	A
postelji in odmolil sedem zdravih Marij. Stiški	opat	ga je tako učil, češ da se Marija razveseli	A
rad zameril. Morda pa ne bo hudega, saj se	opat	sam zmerom rad požene za preganjanega. Primož	A
tlačana, ki se mu je nekaj upiral, in stiški	opat	ga je udaril s cerkveno kaznijo, da za pokoro	A
V. Stiški	opat	Urh, star, bolehen mož, je tisto jutro v svoji	A
Ko bi ga prišli prevideti, prosi.« »O,« je	opat	mislil, »to je bilo?Duh ... angel ... kaj vem?«	A
Premlad je, da bi pasel duše,« so odmajevali	opat	in stari patri. Pater opat je bil vesel gorečega	A
« so odmajevali opat in stari patri. Pater	opat	je bil vesel gorečega duhovnika, ki si je prtil	A
patrom opatom, mu je bilo kar hudo. »Zakaj pater	opat,	ki je star in nadložen in ki ima dela in skrbi	A
preveč?« je zavidal. Kar se je spomnil, da bosta	opat	in bolnik zdajle molila molitev, ki jo je spisal	A
tako sem tudi jaz v dušnopastirskem delu!«	Opat	najbrž še ni prišel do Brezovca, pa ti je brzi	A
gredó!« je pastir pritekel s preže povedat, da	opat	prihaja z Bogom. Vsa družinčad je šla Bogu naproti	A
blazini obračal glavo in se bal smrti. Ko je	opat	opravil, se je Trlep čudil.Brezovšek, glejte	A
« ga je ščemelo. »Kako je Katarini?« se je	opat	ozrl vanj, kakor bi bil slišal njegove misli	A
zdravnik; če okreva, je pomagal svetnik,« se je	opat	smehljal. »Vem, da sem grešnik, Bog me tepe	A
moči, da ne boš omagoval.« Trlep je molčal,	opat	je sklenil: »Dokler ti je Marija mati, ti je	A
vsaj bolj globoko, tudi zamakal ne bi preveč.«	Opat	je kimal, molčal in že preudarjal drugo misel	A
Prisojne so, vse bo zorelo lepo in hitro,« se je	opat	smehljal. »In ilovnate so, težko jih bo ugnojiti	A
Žužemperk. »Brez skrbi, kar domov pojdi!« mu je	opat	svetoval, »za patrom Lavrencijem precej pošljem	A
s tako bolno ženo?« »Kje je tisti mož?« je	opat	hotel vedeti. »V gostinjski sobi.«	A
ki se je potulil, češ, da je bolan?« Pater	opat	se je molčé nasmehnil. Popotni se je grel ob	A
težko vstal. »Kaj torej véš o Turkih?« ga je	opat	vprašal. »Po Hrvatiji sem hodil in slišal, da	A
listja in trave.« »Kdo ti je pravil?« ga je	opat	gledal nejeverno. »Gradovi se popravljajo, ljudje	A
več kaj dati v usta.« . / . / stran 48 . /	Opat	Urh ni dosti verjel plahemu klatežu, nobene	A
rad, čeprav je menda že vedel več kakor jaz.«	Opat	se ni bal.Kako bi Bog dopustil, da bi mu nejevernik	A
ni več zadrževal v gradu. S slom, ki mu ga je	opat	res poslal, se je neutegoma odpravil v Ma li	A
vem, bo zaradi Lize sitnosti delal samostanu,	opat	bo degàl Trlepa ‒ še mene bi kdo utegnil kaj	A
slamnati strehi. Ko so molitve bile v kraju, je	opat	Urh bral mašo.Vsa cerkev je klečala, vsakdo	A
XIV.	Opat,	ki je sicer rad hodil med tlačane, danes ni	A
posvetovalnici, kamor so potlej šli vsi vkup, je	opat	tožil: »Po vsej deželi je huda stiska za živež	A
kaj dosti prida.« »Ljudje hudo trpijo,« je	opat	govoril, kakor bi prosil. »Pristradajmo, pomagajmo	A
da jim vsaj prazniki ne bodo prežalostni.«	Opat	je zadovoljen pokimal. »Kaj pa šole?« se je	A
tako se prostor napravi drugim učencem,« je	opat	spet pokimal.»Z mnogih gradov se že oglašajo	A
Evstahij spomnil. »Mi svojim ne bomo branili,« je	opat	rekel po kratkem premisleku.»In šolali bomo	A
Fortunat bal. . / . / stran 89 . / »Pa naj!« je	opat	odločil in patru Tadeju naročil, naj po lastnem	A
vzgoji pogubi dušo in telo.« »Prav res,« je	opat	kimal še veseleje.»Če posvetna gosposka skrbi	A
preklicala svoj pomislek in se rada vdala.	Opat	je čez čas znižal glas in povedal: »Za turški	A
siromakom in popotnim izdaja prav dosti.«	Opat	je razumel previdnega patra oskrbnika.Verske	A
»Ne, samo Trlep je bil.« »Škoda,« je	opat	dejal, »véšče vas obrekujejo, da preradi zdravite	A
zdravite ženske zmerom le vpričo véšče,« je	opat	svetoval. Med tem in takim pomenkom je z Medvedjeka	A
»Nikar, ti pravim!	Opat	bi ti naprtil cerkveno kazen. In da tak v cerkev	A
poboja, prehude so cerkvene kazni, ki jih strogi	opat	naprti prav trdo; naperili so sulice in čakali	A
je tlačan vrnil iz Stične, je povedal: »Pater	opat	je bil hud in nejevoljen, dejal je, da ste vsega	A
Turjačani imamo grobnico v vaši cerkvi.« »Prav,« je	opat	mirno prikimal in ga pogledal z dolgim pogledom	A
štiriindvajset sveč.« »To je zelo nenavadno,« se je	opat	upiral. »Prav to je: svet naj vé, da se maša	A
svet naj vé, da se maša bere za Turjačane!«	Opat	je odmajeval z glavo in pobešal oči. »Ali je	A
«	Opat	je odločno odkimal, do take ustanove mu res	A
Sel, utekla v stiško gospoščino?« »Vem,« je	opat	pokimal. »In da ne bi bila smela, tudi veste	A
k svoji gosposki?« »Ali je res ušla?« se je	opat	nasmehnil.»Kaj je ni ugrabil vaš brat?«	A
so mu všeč? Ali nima nobenega gospodarja?« je	opat	trdo poprijel in se pritožil, kako je graščakinja	A
prišlo do poboja z njimi.« »To ni res, pater	opat!	« »Vprašajte valpta, pa boste zvedeli, da je	A
»Čudno. Kdo je gospodar na Šumbregu?« ga je	opat	stiskal. Šumbrežan se je v zadregi izvijal.	A
se je v zadregi izvijal. »Veste kaj?« mu je	opat	hotel pomagati.»Podarite mi Lizo, lepše bo na	A
išče varstva pod krivo opatovo palico,« ga je	opat	mirno zavrnil.»Tlačanka pa, ki je zares utekla	A
čisto strt in potrt jezdil domov. »Ha, tudi	opat	vé, da sem prevoljan do žene,« ga je vso pot	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani