opat (201-300)

umikal prior, ki je začutil, da opat meri vanj.	Opat	ga je otožno pogledal in umolknil; strežaj je	A
»Da ne bomo tu stali.« »Da, Trlep,« je	opat	pokimal, »prav do tebe sva prišla.«	A
kosec lepo zapečenega kruha in ga počasi použil;	opat	tudi zdaj ni prelomil posta. »Kaj ste	A
Kaj ste počivali?« je prior vprašal, ker je	opat	molčal. »Stara navada naše hiše, da	A
delu drugega tedna.« »Kaj pa kaj berete?« je	opat	vedečno vprašal. »Včasih smo radi brali	A
bola v oči.« »Rajnki pater je storil prav,« je	opat	popravljal. »Sveto pismo je res sveto, a v njem	A
v črno usnje vezano knjigo z rdečo obrezo.	Opat	jo je odprl in prebral prvo stran: Hoja sa Christusom	A
več. Kaj, ko bi ga nam pošteno vrnili, pater	opat?	« »Le stoj, drugih knjig doboš, kolkor	A
menihi niste odprli?« »Tudi meni je žal,« se je	opat	spomnil pogovora, ki sta ga spotoma imela s	A
pa tako vsak dela sam.« »Kako pa Francè?« je	opat	odredal pogovor. »Kaj počenja?«	A
»Bom, ko ga bom vedel za kaj.«	Opat	je že nejevoljno gledal, a Trlep ni pobešal	A
se ti je primerilo z deklo Franco?« »Pater	opat,	vdovec sem, še krvav pod kožo, tudi grešen človek	A
Skrbeti mi je za zveličanje tvoje duše,« je	opat	rekel s čisto spremenjenim glasom.	A
Hrustom se je zmračil pogled. »Pater	opat,	« je Janez hropel, »našega očeta bi pustili na	A
»Ne, tega pa ne, Trlep, nikakor ne!« se je	opat	ustrašil. »Bodi človek, ne stori tega!«	A
po kolenih. »To naj bi že bilo,« se je tudi	opat	nasmehnil. »Saj Franca bi odnehala,	A
zanj kaj sprevrže, morda prav kmalu.« »Pater	opat,	kaj menite, ali ni to tudi pokora?« je Trlep	A
eklicana ... preklicana!« »Sina oženi, pa bo,« se je	opat	domislil, čeprav je opazil, da hiša ni zanemarjena	A
hrusti skoraj vsi kmalu zavpili. »No, no,« je	opat	dvignil roko, »saj je res lepo, da imate očeta	A
si nebesa odpira,« je Janez povedal za vse.	Opat	je malo pomolčal, potlej pa vstal in rekel:	A
odpravljala. »Tudi deklo ti priskrbim,« je	opat	dejal, preden sta se odpeljala. »Bregarjeva	A
pride v hišo, da ne boste brez ženske roke.«	Opat	je med vožnjo čutil, da ga je Trlep premagal	A
na prižnici in tenkočuten v spovednici?« je	opat	obupaval. »Ali so bile, pater prior, tudi vaše	A
misli o grehu z deklo Franco?« »Novi čas, pater	opat,	seje nove misli; tudi zmotne in neumne.«	A
opat, seje nove misli; tudi zmotne in neumne.«	Opat	je molčal. »Hm,« je prior držal svojo	A
se zve, je prekesno in ne more več vstati.«	Opat	se vendar ni mogel pomiriti.Misel, da so se	A
Ali si vince pil?« »Saj res,« se je	opat	otožno zamislil. »Čemu sem neki šel do zagovednega	A
»Kar vzemiva se! Naš pater	opat	že zaropoče, če bi Sotečan še kaj neslanaril	A
Nikomur ne zaupam. Tudi stiški	opat	je graščak.« »A ne tak, kakršni so drugi	A
shiveti lepu, enkrat umreti svetu. Ko sta se	opat	in prior odpeljala, so Trlepi obsedeli in se	A
pred menihi?« A že se je spomnil, kako mu je	opat	pestil očeta, in jih je začrtil. »S poti naj	A
poslala, da ti povem tole,« je hitel: »Stiški	opat	je onda v Šentvidu srečal Pljuskarico in ji	A
češ da si še premisli. O, če zdaj pritisne še	opat,	odneha graščak, bi dejal.« »Opat mi	A
pritisne še opat, odneha graščak, bi dejal.« »	Opat	mi je nekaj gorak, še nalašč bi nagajal, če	A
da bi stekel v Stično in Neži povedal, kaj je	opat	rekel.Naposled ga je zmoglo, kar bušil je pred	A
kujaš, ka‐li?« ga je grelo. »Pa ne, da te je	opat	vendar pretental z Nograškim?« so mu gorele	A
»Še bolj prav. Saj tudi pater	opat	ne bi rad videl te zveze.« »Kaj patru	A
»Ali mi je oče on?« »	Opat	je, naš gospodar je.« »Ni mi ga treba	A
je spustil po rebri in pozvonil na porti.	Opat	ga je ves začuden poslušal in zmajeval z glavo	A
se ta zdraha kako ne ugladi. Pomagajte, pater	opat,	lepo vas prosim.« »Pojdi domov,« je	A
pater opat, lepo vas prosim.« »Pojdi domov,« je	opat	pokimal, »pomiri Nežo, precej pošljem po Trlepa	A
tisti dan prisopihal v Mali Gaber. »Pater	opat	veli, da bi precej s Francetom prišel v Stično	A
»Sem, vendar ne pojdem. Pater	opat	se je sèm že v četver vozil, pa naj se še zdaj	A
»Ljudje čutijo novi čas.«	Opat	je vzdihnil in šel v kapelico.A drugi dan je	A
poslal v Mali Gaber. »Morata v Stično, pater	opat	hoče!« je sèl pritiskal. Trlep in Francè	A
pridnih sinov ... »Res je,« ga je peklo, »pater	opat	je menil prav ...Neumno sem živel, grdo zablodil	A
prišel v Stično. »Hudo je s Trlepi,« ju je	opat	nekoliko pokaral. »Trdi ste, trdi.«	A
odgovoril po kratkem molku. »Pač, je«, ga je	opat	mirno pogledal, »in da ji je tega hudo žal.	A
izpuliti iz srca. »Tjale stopi za trenutek,« ga je	opat	rinil v stransko sobo. Potlej je opat	A
ga je opat rinil v stransko sobo. Potlej je	opat	dejal Trlepu: »Ondan sem ti rekel, da	A
bi mogel krščansko odpustiti.« »Jaz, pater	opat,	sem jih precej odpustil.« »Reci besedo	A
pomorete meni vi,« se je Trlep urno spomnil.	Opat	ga je vprašujoče pogledal.In Trlep mu je povedal	A
vam obljubim, da se kujavca spet zbogata.«	Opat	se je spomnil, kaj je obljubil Pljuskarici,	A
»Zvedeti je treba, kdaj nas poženo.«	Opat	je trudno zamahnil z rokó in šel v kapelo, da	A
cesarski ne bodo,« se je prior posmehnil. »	Opat	se mi smili,« je Kumerdej obračal pogovor;	A
preišče tisto grdobijo. Resnica se je izkazala,	opat	je bil čisto nedolžen, le opravljivci so jih	A
odkar ji je naš Kumerdej sporočil, kako sta mu	opat	in vi, pater prior, pomagala ustanavljati ljudske	A
cesarjeva metla, komaj da se je ubranijo.« »	Opat	Taufferer je med plemiškimi duhovni velika in	A
ko se izšolajo.« Prior se je spomnil, da je	opat	prav tako jadikoval, ker ga ni nikogar nikjer	A
daje drugačnih misli.« »A kaj poreče pater	opat?	« »Mračnjak je,« je privzdignil ramo	A
XVI. Pater	opat	je ves ta čas poniglavil.Velike skrbi za usodo	A
vèn rinil za opatom. »Ali ne bo nič, pater	opat?	« je plahi, slepo v hčer zagledani oče mencal	A
tujega praga!« se je oče uprl. »Le potrpi, pater	opat	ve, kje je Mali Gaber. Ko spet pride, se mu	A
v Malem Gabru povedi ti sama. Saj veš, pater	opat	blagoslovi novi oltar v malogabrovski cerkvi	A
dobro po maši za mizo.« »Le kako se naš pater	opat	more tako ponižati?« je zavidljivo usekal stiški	A
cestninarjem.« »Je, je, da bi ga spreobrnil; pater	opat	pa Trlepa nikoli ne bo.« »Kdo vpraša	A
ustavila pred Trlepovo hišo. Iz nje so stopili	opat,	dva patra in šentviški župnik Ignacij Sebastijan	A
namenili v cerkev. »Kako je, oče Trlep?« je	opat	vprašal. »Lep dan za vso sosesko, pater	A
opat vprašal. »Lep dan za vso sosesko, pater	opat.	« »Ne mislim tega - kako je tebi, vprašam	A
Za mizo potlej že najdeva še katero besedo.«	Opat	je vabilo sprejel in se z gospodi napotil v	A
stegoval ročice po Trlepu in njegovih fantih,	opat	se je oziral proč, obraz mu je bil teman.	A
Mignil je, Ančka ga je nesla spet ven. Ali	opat	je misli in besede že obračal drugam in je naravnost	A
»Da. Ondan sem govoril s Sotečanom,« ga je	opat	precej razumel, »pa ne da do sebe.Zaradi pisanja	A
utegne res še kako pisanje sfrleti do cesarja.«	Opat	je molčal; čez čas je rekel: »Zgrda	A
nevesta.« »Zakaj ne mečite tudi nje, pater	opat?	« »Kaj veš, da je ne?	A
ugladiti,« je Trlep gnal svojo. Čez dolgo je	opat	vendar sprevidel, da se mož ne bo krivil in	A
se zamislil. Prebito ga je grelo, kar mu je	opat	povedal o Sotečanu.Misli je predeval sem, tja	A
Janezu bilo žal veselih ljudi. »Sicer bi pater	opat	pestil mene,« je Trlepč odmajeval, »in opravljivci	A
kakor da jim poje že za slovo.« »Da, še pater	opat	se je zbogal s Trlepom, čeprav je dosihmal nanj	A
Gabrovci,« je Témeničan pritegoval. »Pater	opat	rad zdrsne mednje in tistile Poberè kar na debelo	A
»Kako ne dam?« »Še pater	opat	te ni umečil, umikaš se, ni te več blizu.In	A
ne smrdi huje, kadar ga kidajo.« »Če pater	opat	zve o tehle tvojih veščah, te spodreca, da ne	A
Trlep mu je razodel, kaj je povedal pater	opat,	Vrbičev gospod pa svetoval, naj stopi do okrožnega	A
obupuje, ne zmaguje!« »Ali ni čudno, da sam pater	opat	ni mogel ukriviti Sotečana?« se je Slabè domislil	A
izpodrezujejo stiške menihe, tako je tudi pater	opat	ob vso moč.« »Škoda za nas vse,« je	A
tačas, ko mu je slabo gospodaril slab in neroden	opat.	« »Ni gospodaril tako slabo, če je oboje	A
stopim,« je razodel Janezu in Tonetu, »samo pater	opat	zdaj lahko pomaga, da ju precej dobomo domov	A
»Nikarta!« ju je oče krotil. »Samo pater	opat	more in sme pritisniti Sotečana.In precej zdajle	A
je vrana vrani izkljuvala oči?« »E, vrana je	opat,	Sotečan je kragulj,« je star mož vedel; »težko	A
trmoglavil in se branil, ko ga je k sebi klical	opat,	zdaj pa ga stiska, glej, sama žene tja.	A
»Vse bi se mi smejalo, najbolj morda pater	opat	sam, če bi še dalje prosil milosti, ko si lehko	A
treznil; »bolje bi bilo na vse plati, da ga pater	opat	ukroti.« Pripogniv in počasi se je bližal	A
pa mislil, da sem brez greha in da mi pater	opat	dela krivico.« Postal je, kes in sram	A
zato pa sem se namenil v Stično, da bi ga pater	opat	zlepa pritisnil.« Poberè je molčal,	A
pokimal in se nameril k samostanski porti.	Opat	je debelo gledal, ko ga je poslušal.	A
prisilimo, da se bo?« »Ne blodi takih!« se je	opat	ustrašil. »Sila ni dobra nikjer in je nedovoljena	A
pripozna le postave, ki tlačana tepó in deró!«	Opat	je molče gledal hudega Trlepa. »Dobrih	A
»Samo tista, ki je pravična.«	Opat	je pokimal. »Pa le dobro me pomnite	A
je pokimal. »Pa le dobro me pomnite, pater	opat:	brani se gosposka ali ne, vsaj v Soteski se	A
cesarjeve postave!« »Kako to misliš?« se je	opat	ustrašil. »Kakor sem rekel. -	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani