In je gibeno stopil v streme, ki mu ga je suličar podržal, in se zavihtel na konja. »Digna cum reverentia, illustrissime abbas ‒ v velikem spoštovanju se poslavljam še enkrat, presvetli go spod opat!« se je s sedla priklonil opatu, pokimal odrevenelim znancem in odpeketal, suličarji pa za njim. »Kdo je vendar ta človek?« je Štepič debelo gledal.