opat (401-500)

pater?« »Da je prav, kakor je; samo tebe da bo	opat	še preteto krivil za to.Le pripravi se!«	A
nekoliko ga je vendarle skrbelo, kaj bo rekel	opat.	Molčal je tudi gospod Ambrož, čez čas pa nenadoma	A
ki sem jo slišal včeraj: Vikar vé, da ti je	opat	v najem dal Medvedjek in da se šumbreški valpet	A
zahteval prav ta, tretji del, ker se mu je tudi	opat	nekaj zameril, ka-li.« »Kako vendar sme?« je	A
vse, strah je teptal za njim. »Če le ni pater	opat	kam šel?« ga je zaskrbelo, ko se je pokazal	A
zaskrbelo, ko se je pokazal širni samostan. Pater	opat	je hodil po polju, molil in se menil z zemljo	A
Kako pa je v Malen Gabru, na Trlepovini?« mu je	opat	drugam obrnil misli. In gospod Ambrož je pravil	A
osedlal konja in se zapodil v Stično. Pater	opat	mu je velel po kratkem premisleku: »Povej tlačanom	A
»Saj res, samo malo naj še potrpi! Pater	opat	že kroti Žužemperčana.Mislim, da bom kmalu spet	A
Mislim, da bom kmalu spet smel med svet.« Pater	opat	je precej na Šumbreg poslal opomin, naj si grad	A
je samostan udelal, in naj ne pozabi, da ima	opat	pravico izobčiti vsakogar, ki nagaja ali celo	A
in zagovarjali?« . / . / stran 138 . / Pater	opat	je res prav tačas hodil v Žužemperk, da bi pomiril	A
delovnimi, pobožnimi menihi ga je čisto sprevrgla.	Opat,	navajen človeku gledati v dušo, je precej opazil	A
nisem za kuto.« »Saj vam je ne ponujam,« se je	opat	smejal. Patru oskrbniku je dostikrat nerodno	A
Varujte svojo kožo, duše se vam pa Bog usmili ‒	opat	vas bo vse udaril s cerkveno kaznijo in z uroki	A
uro tu, da jim posvetiš, če bi se vrnili.«	Opat	je kar obstal, ko je Trlep vse razpovedal in	A
ponižala, da bo joj. Še izobčiti bi ga utegnil	opat,	pravico ima.Šumbrega bi potlej bilo konec.	A
strani gledal Trlepa. »Saj si vendar vedel, da bo	opat	sam segel v to stvar.« »Ali sem začel jaz?	A
lepše, če bi se bil umaknil in počakal, da bi	opat	rekel svojo.« »To je nemara res,« je preudarjal	A
vendarle uklonil?« »Da, pojdite, pojdite!« je	opat	zagrabil.»In meč mu vrnite!« je pokazal na orožje	A
Pobožen je. Morda bo	opat,	morda škof.« »Da, samo ne vitez in junak, in	A
Nikoli več se ne bi zaletel.« »Kakor da te	opat	ni posvaril že trikrat!Ali si se podal?	A
opata in da bo zmašil primerno spravo. »Saj	opat	ni tak, da ne bi dal do sebe.Dober mož je.	A
v Stični. Kar ti je prišel še pater Egidij,	opat	cistercijanov v Kostanjevici, in jih še bolj	A
»Mati božja bo prosila za nas,« je stiški	opat	Urh veroval. »Bog nas bo otel tudi iz te stiske	A
stiske.« »Bo, seveda bo,« se je kostanjeviški	opat	prekrižal. »Ali mi se bomo vendarle umaknili	A
bi si lastili naših kmetij.« »Zase upam,« je	opat	Urh rekel v zadregi, »kmalu bodo sprevideli	A
bomo več dolgo bôli s priorjem Gregorjem,« je	opat	Urh povedal.»Laže bomo preboleli zgubo, kakor	A
pa zemlje res ne moremo pogrešati nobene,« je	opat	Egidij zmajeval z glavo; »premalo je imamo in	A
lepo zbogala?« »Prav zato sem prišel,« je	opat	Egidij poprijel.»Prosim, posredujte, dopovejte	A
kako težko bi pogrešali kmetijo.« »Hočem,« je	opat	Urh precej obljubil.»Kar z vami pojdem.«	A
»Morda se bodo obrnili kam drugam,« bi bil	opat	Egidij rad potlačil strah, ki ga je prinesel	A
dopustil, da bi se kdo dotaknil tudi nas,« ga je	opat	Urh miril.»V našem mirnem samostanu so otroci	A
pošljimo, odgovorni smo zanje.« »No, prav,« se je	opat	vdajal.»Če ne zaupate Stični, pa jih odpravite	A
Ljubljano tudi to,« je silil. »Kaj pa tlačani?« je	opat	opomnil. »O, tlačani se bodo že znali skriti	A
za cerkev in zase.« »Pa naj bo še to,« se je	opat	spet vdajal.»Kar torej imate za prodaj, le stovorite	A
oba opata prišla do Malega Gabra, se je stiški	opat	spomnil jezikov, ki so se brusili ob Lizo in	A
pripravila za gosta. »Kako se ti kaj godi?« je	opat	vprašal. »E, hudo,« je Trlep vzdihnil; »odkar	A
vendarle stopil v hišo. »Kje je Liza?« je	opat	vprašal, ko se je oteščal s kruhom in z medico	A
njivi je, pleve,« je Trlep povedal. »Hm!« je	opat	iskal besedo.»Ni mi prav všeč, da jo imaš pri	A
/ stran 186 . / »Čisto prav, mati,« ji je	opat	kimal.»Gospodinja k hiši, da se greh ne zvadi	A
zdaj z ženitovanjsko mislijo prišel do vas?«	Opat	se je nekoliko zmedel, potlej pa je rekel:	A
bi jo mogel vzeti, se mi ne bi zgodilo nič.«	Opat	ga je debelo pogledal in mu rekel: »Ali ne véš	A
gospoščina vriva v vašo.« »Pazi, Trlep, nikar!« je	opat	vzdihnil in izpodbôl konja. »Zvitorepec me je	A
kako bi zbogal Kostanjevico in Pleterje, a	opat	Egidij mu je spotoma tudi že dopovedal, da turški	A
XXXVI. Pater	opat	se je s spremstvom vračal iz daljne Kostanjevice	A
srce prosi, da bi smel ostati tu.« »Hm,« se je	opat	zagledal predse, »za zdaj naj pač ostane.	A
prav trden. »Zakaj ne kar v Žužemperk?« se je	opat	smehljal. »Grofična Adela je tam in grof Pankracij	A
bo miru!« »Na Šumbreg res ne bi mogli,« je	opat	pokimal. »Šumbrežan še ni obžaloval, še ni poravnal	A
povedala opatu, da bi se rada ponunila; gospod	opat	naj ji za božjo voljo pregovori očeta, da ji	A
branil. »Zakaj bi radi v samostan?« jo je	opat	skušal.»Kaj vas žene?	A
bojim se ga, pomagajte mi, presvetli gospod	opat!	« »Bom, grofična, bom,« ji je obetal, preden	A
stori, kar gre po pravici in šegi,« je pater	opat	povedal skoraj trdo.»Minilo je vseh osem dni	A
« »Ali je tudi vam dosti do poravnave?« je	opat	čez čas vprašal. »Sorodnik mi je, mojega imena	A
drugega ženina si je izbrala.« »Ni res, pater	opat!	« je grof bušil kvišku.»Kdo se je upal?« »Jezus	A
»In naj bo Jezusova?« Grof je molčal,	opat	je rekel: »Pošljite jo spet v Mekinje, tam naj	A
to nedeljo pred mašo ob desetih dopoldne,« je	opat	določil. »To mu povejte sami, sosedom graščakom	A
vsi, dokler nevarnost ne mine!«je grof vabil.	Opat	se je zahvalil, za beg se odločiti ni mogel	A
tlačanov, zakaj vse je hotelo videti, kako bo pater	opat	mečil prevzetnega gospoda s Šumbrega. Pred veliko	A
strani na vzvišenem svojem sedežu sedel pater	opat	Urh z belo mitro na glavi in s krivo opatjo	A
krivo opatjo palico v roki. Zdajci se je pater	opat	dvignil, med patrom priorjem in patrom subpriorjem	A
ne bo več spozabil, kakor se je.« Takih je	opat	Urh povedal s poudarkom ob vsaki besedi in se	A
odmotal listino, ki sta jo bila Šumbrežan in	opat	napisala sporazumno, za pričo podpisala pa grof	A
je gospoda šla v samostansko obednico, pater	opat	jo je povabil na kosilo in pomenek. Tlačani	A
»Premislite, vpričo vse cerkve ga je pater	opat	pestil, pa le-oni je moral kar molčati in jih	A
in jih na debelo požirati!« »O, če bi pater	opat	le vsako nedeljo tako vil in krivil vsaj enega	A
»Morda ga to pot ne bo do nas. Saj pater	opat	moli neki vse noči, da bi nas Bog obvaroval	A
marala vendarle, pa bi se upirala Trlep in pater	opat?	« Skrbi in težave so ga pestile vso pot.	A
slišal nekaj zvoniti. »Nič še ne vem,« je	opat	odkimal.»Če je res, mi bo svobodnjak Trlep že	A
storiti prav precej in vam izročiti ujetnika!«	Opat	je pomolčal.V obednico je prišel brat vratar	A
patrom opatom. »Naj pride kar semkaj!« je pater	opat	velel, ker je slutil, da bo novica važna. Vratar	A
zaprašenega in trudnega. »Kaj je?« ga je pater	opat	vprašal. »Prav hudo, pater opat: Turki so blizu	A
ga je pater opat vprašal. »Prav hudo, pater	opat:	Turki so blizu!« »Kje?	A
gospod?« je gospod Rauber revskal. »Če bi pater	opat	ukazal, bi ga Trlep morda poslal semkaj.« »Prav	A
mi je,« se je obrnil v opata, »naj vam, pater	opat,	povem, da se brž brž kam zaklonite.« Pater opat	A
povem, da se brž brž kam zaklonite.« Pater	opat	se mu je zahvalil in bratu vratarju ukazal,	A
slišali, da zmerom vé, kaj dela,« se je pater	opat	smehljal.»Jaz res ne bi vedel, kaj bi počel	A
glavarju.« »Saj ga ni naročil,« se je pater	opat	spet nasmehnil. »A kaj boste s Trlepom, ki se	A
odgovor ni bil prav všeč samovoljni gospodi, češ,	opat	ima za tlačana premehke roké, le gospodi rad	A
kakor ga je jemala pod kreljut, ko je pater	opat	od njega podil tisto potuhnjeno Lizo ... He-he	A
storil, da bi otel menihe. Vedel je, da pater	opat	je tih mož, tako svet in ves le v molitvi, da	A
Turki vedó to, verjemite mi!« Pa	opat	Urh je mislil, da bi storil veliki greh, če	A
dobil res,« je nekdo poredno dvomil na glas. »	Opat	še ni rekel svoje, to pomnite!« Kopič se je	A
malomarno klavžal, kakor da ne vidi Trlepa. »Pater	opat	res ne privoli rad zakona, če se ženin in nevesta	A
pritegnil. »Glejte, pameten mož je tale naš	opat.	« »Zato pa rečem in pravim, da ne bi bil rad	A
pravim, da ne bi bil rad Kopič, ko mu jih bo	opat	drobil.« »Za živo glavo, kaj res meniš, da bi	A
»Nak! Pater	opat	vselej hoče govoriti z ženinom samim.« »Aha	A
«	Opat	Urh se je spomnil pametnega Trlepa, z rokami	A
pot ni zinila nobene več. V Velikem borštu je	opat	obupaval z ubežnimi menihi. Ko je zagledal Trlepa	A
Urša je pogledala v tla. »Kaj je?« se je	opat	vtaknil. »Ženil se bom, treba mi je, saj ste	A
bom branil, če mož prestopi v našo vero,« je	opat	počasi pokimal, pa Urša se je že zadrla: »Nak	A
/ . / stran 269 . / »Ne, ne!« se je pater	opat	jemal iz otožnosti.»Svatujte, živite in veseli	A
priklenem k tisti uršasti Urši.« »Še pater	opat	bo vesel sreče na Trlepovini,« se je gospod	A
Janez je molče pokimal. »Kaj pa pater	opat	v Stični?« se je Trlep potlej delal. »Meniš	A
res udarili z gospodo! Potlej se tudi pater	opat	ne bi več rebril, kadar se kdo ženi ... »Svet	A
birič je bil vsak dan nad njimi, tudi stiški	opat	je bil nejevoljen, zdrah ni maral z graščakom	A
v varstvo kostanjeviškega samostana, stiški	opat	je svetoval tako.Tam se je rodil oné, ki mu	A
Pazi, sicer se ti ženitev skrha od vrha do tal:	opat	naj le zve kaj, pa ti nakani težav in Štepiču	A
zave in upre, pa bi se nemara unesel tudi pater	opat	in človeka vsaj ob ženitvi ne bi več mogel zavirati	A
Trlep zamahne z roko in pravi: »Dokler pater	opat	ne prekliče tlake, jo moramo opravljati.« »Pa	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani