opat (701-800)

vsled tega naznanila tako zbegani, da jih je	opat	vizitator strme ogledoval in začel slutiti,	A
najstrožja kazen. Spremijo me premilostni gospod	opat,	senior Andrej, prior Markvard in moja pisarja	A
samostana, koder so imeli menihi svoja stanovanja.	Opat	Albertus je s tihim zadovoljstvom opazoval seniorja	A
bi se najraje pogreznila v zemljo. Komaj je	opat	vizitator stopil na hodnik, je strme obstal	A
»In kako so prišli sem v samostan?«	Opat	Albertus se je zlobno nasmehnil in skomignil	A
zbrani v refektoriju?« »Vsi,« je odgovoril	opat	Albertus, »in jaz se sam čudim vsemu temu, kar	A
pri vratih, kakor bi ga bila strela zadela,	opat	Albertus pa se je tiho zasmejal, tiho in veselo	A
prior Markvard sta se boječe stisnila k vratom,	opat	Albertus pa je s porogljivim usmevom dejal:	A
porogljivim usmevom dejal: »Tukaj, premilostni	opat,	lahko spoznate, kakšni so tisti, ki me tožarijo	A
»Molči! Nesramnež!« je zagrmel razjarjeni	opat.	»Kako se drzneš tako govoriti.	A
Vizitator Angelus je bil sicer prepričan, da zatiški	opat	ni tako nedolžen, nego da ima obilo grehov na	A
premoženje in strogo pazil na red v samostanu.	Opat	Albertus je vse to rad obljubil. Vizitacija	A
obljubil. Vizitacija se je končala s tem, da je	opat	Angelus vnovič sklical vse menihe v refektorij	A
»Govori!« »Milostni gospod	opat	ste se zanimali za samostansko premoženje in	A
ste nam očitali. Prosil bi pa, milostni gospod	opat,	da bi se poučili tudi o željah in potrebah in	A
zadovoljni. »Zunanjost moti, premilostni gospod	opat,	« je pripomnil Hugon Alba skromno, a odločno	A
obšla potrebna zadovoljnost.« Tako se je rogal	opat	Albertus in s temnimi pogledi motril neustrašeno	A
neustrašeno pred seboj stoječega Hugona. Tudi	opat	vizitator ni bil prijatelj kmeta.Bil je velikaš	A
sadno drevje.« »Ti nesramnež,« je zakričal	opat	zatiški in ves razjarjen planil izza mize.	A
kazen. Zato pa Vas prosim, premilostni gospod	opat,	poskrbite, da se menihi zopet posvetijo svojemu	A
Vizitator je bil medtem odpotoval v Rein in	opat	Albertus je bil zopet svobodni gospodar v zatiškem	A
kaj da bo zdaj, a prvi dnevi so minili mirno.	Opat	je menihe pustil, da so delali, kar so hoteli	A
da ostane to lepo razmerje ohranjeno, če bi	opat	ne bil poslal več vojščakov s pismi do raznih	A
sumljivo in sklepali so iz tega, da pripravlja	opat	nekaj posebnega. Nekaj dni po Rovanovem	A
dogodku, se je rotil in je prisegal, da mu dela	opat	vnebovpijočo krivico, ali opat mu ni verjel	A
prisegal, da mu dela opat vnebovpijočo krivico, ali	opat	mu ni verjel. Matija se je zadovoljno	A
kakor bi ga sploh ne hoteli več zapustiti.	Opat	je svojim gostom na čast prirejal bogata gostovanja	A
velik del samostanovih dohodkov. V tem ko je	opat	radodarno skrbel za tuje velikaše, je menihe	A
A naletela sta slabo.	Opat	ju je oštel in ju končno z bičem pognal iz sobe	A
je menihe do skrajnosti razkačilo. Ko bi bil	opat	Najsvetejše prodal, bi mu tega ne bili tako	A
svoje zabave. Posebno pozornost je posvečeval	opat	mlademu Pavlu plem. Glogvicu, pri katerem je	A
gre tako v kri, da bi se še premilostni gospod	opat	na glavo postavljal, če bi se je malo nalezel	A
predstavljal, kako bi strogi, resni in slovesni	opat	v pijanosti poskakoval in se na glavo postavljal	A
opatovo sestro, plavolaso gospodično Margareto.	Opat	Albertus je imel res namen, poročiti svojo sestro	A
človek, ki zbira denar.« »Ljuba sestra, je dejal	opat,	nikar ne govori tako zaničljivo o denarju.Za	A
»Otročja si in nerazumna,« je začel iznova	opat	prigovarjati svoji sestri. »Pavel te ljubi in	A
In zakaj se jaz trudim? Lahko bi kot	opat	mirno in v zadovoljstvu in izobilju živel, če	A
treba je bilo velikih žrtev, da sem postal	opat.	Pride čas, ko ti že povem, kake so bile te žrtve	A
odločno odklanjala priporočenega ji ženina.	Opat	pa ni odnehal, nego prav tako trdovratno nadaljeval	A
trajalo moje opatovanje.« »Kaj nisi dosmrtni	opat?	« »Da, ali mogoče je, da me odstavijo	A
Predno je mogla še kaj odgovoriti, je dejal	opat:	»Premisli si torej še enkrat in bodi	A
torej še enkrat in bodi pametna.« A komaj je	opat	izgovoril te besede, je dvignila Margareta glavico	A
se veselo razlegali glasovi lovskih rogov.	Opat	je bil svojim gostom na čast priredil velik	A
zidovje zatiškega samostana. »Kaj hoče neki	opat	s tem doseči, da nas drži kakor jetnike, nam	A
poseben namen mora vendar za tem tičati. Čemu je	opat	privabil toliko gostov v samostan?V tem grmu	A
mi je pravila, kako med kmeti vre, ker jim je	opat	naložil nov davek.Kadar gre za denar, je opat	A
opat naložil nov davek. Kadar gre za denar, je	opat	ves zlodjev.Kmetom je povedal, da se je oglejskemu	A
nasprotno, še dobro se jim je zdelo, da zna njihov	opat	kmetsko ljudstvo tako spretno izkoriščati.	A
Po tem sodeč, kar se izve pri spovedi, mora	opat	ljudi grozno odirati.Oni dan sem nekega kmeta	A
ustrašil. Venomer mi je pripovedoval, da je	opat	kmetom vse pobral, kar so imeli.« »Veliko	A
kmetom vse pobral, kar so imeli.« »Veliko ima ta	opat	na vesti, ali -« tako je govoril Konrad de Franconia	A
se zdi, da poleg tega, kar ste navedli, ima	opat	še vendar kake posebne namene. O, ko bi le imel	A
Čemu tako vprašuješ? Prejšnji	opat	Peter je bil svoj čas kaplan na dvoru vojvode	A
vojvode Leopolda. Virida je dosegla, da je postal	opat	v Zatičini, in ko je umrl vojvoda, se je Virida	A
ali je to posebno čudno, če je lepi, viteški	opat	postal Petrov naslednik?Zato nikar ne vprašuj	A
Lov se je medtem veselo nadaljeval.	Opat	je bil preskrbel, da je ostal Pavel Glogvic	A
mikalo, namreč mlado, zalo dekle. Tega dekleta	opat	ni poznal, dasi je imel sicer dobro oko za vse	A
Polonica ni odgovorila, nego je šla v hišo in	opat	je slišal, kako so bila vrata zapahnjena in	A
čarovnica je pametno govorila,« se je smejal	opat	in se zadovoljno stegnil za grmovjem. »To dekle	A
pa se je zgodilo?« je ves presenečen vprašal	opat.	»Natančnega ne vem nič.	A
zemlja zazibala.« »Ni mogoče!« je vzkliknil	opat.	»Tako mi je pravil tisti tvoj norčavi	A
metati ob tla, pa se ne upa prijeti za meč.«	Opat	je zamišljeno povesil glavo, Margareta pa je	A
Iz Rovanovih oči so kar strele švigale.«	Opat	je bil jako presenečen.Ogledoval je svojo sestro	A
Namesto, da bi bil opravil večerno molitev, je	opat	izpraznil steklenico rujnega laškega vina.Zadeva	A
ji je govoril, »saj sama veš, da moram iti.	Opat	nima nikogar v samostanu, na katerega bi se	A
posebnega zaupanja.« »Vem, Andrejče, da te ima	opat	rad.Ali vendar te ne morem pustiti.	A
slutnje me navdajajo,« je šepetala Polonica. »	Opat	mi je poveril važne posle,« je pripovedoval	A
je vicarius generalis zatiškega samostana. In	opat	mi je zatrdno obljubil, da dobim plemstvo, ko	A
Med kmeti pa je vrelo.	Opat	je od njih zahteval vedno več denarja, opatovi	A
lovec. Matija je na prvi pogled spoznal opata,	opat	pa je spoznal njega, a vendar sta se premagala	A
bojim, da me izdaš samostanskim gospodom,« pravi	opat.	»Res je!	A
Če bi jaz ne hotel iti s teboj?« je vpraševal	opat.	»Ho‐ho,« se je smejal Matija.	A
jih prosi.« »Ne vdam se,« je odločno izjavil	opat	in prijel za kratki meč, ki ga je imel opasanega	A
»Če se me dotakneš, ti razcepim glavo.«	Opat	je po teh besedah vstal in stopil k vratom,	A
Koj deneš meč stran!«	Opat	se je zaničljivo smejal.Ker se ga Matija ni	A
če me razjeziš - jaz ti polomim vse kosti.«	Opat	se ni več zmenil za Matijevo kričanje.Odprl	A
»Kdo pa je?« »Volk vseh volkov - zatiški	opat.	« XIII.	A
zatiškemu opatu nadvse vdan mož, Jernej Kos.	Opat	je kaj rad hodil semkaj na oddih.Tu se je čutil	A
priskrboval najlepše ženske iz cele okolice in	opat	je bil velik častilec ženskega spola.	A
opat je bil velik častilec ženskega spola.	Opat	je še tisti dan, ko ga Matija zalotil pri Polonici	A
gotovo odslej bolje pazil na ženski,« je rekel	opat	Jerneju, »ali pa ju spravi celo v vas, da ne	A
strahopetnik,« je govornika zavrnil Jernej. »	Opat	nam je še za vsako žensko dal tri cekine, za	A
vendar se ni prav dobro zanašal, da ne poskusi	opat	siloma se polastiti Polonice.In zato je ostal	A
veselili knežje nagrade, katero jim je dal zatiški	opat.	Nekaj dni je pustil opat Polonico popolnoma	A
jim je dal zatiški opat. Nekaj dni je pustil	opat	Polonico popolnoma v miru.Niti prikazal se ni	A
slonela na Rovanovih prsih. »Premilostni gospod	opat«	je prišlo strahoma čez njene ustne.	A
Polonica, nisem niti premilostni gospod niti	opat,	« je z mehkim glasom odgovoril Albertus plem	A
»Ne prihajam k tebi ne kot gospod in ne kot	opat,	nego kot mož.« »Kaj mi hočete, premilostni	A
tvojo ljubezen?« »Prosim, premilostni gospod	opat	- nikar ne govorite takih stvari.«	A
misliš, da nimam srca?« »Premilostni gospod	opat	- duhovnik ste in...« »Kaj za to?	A
uhovniki smo pod kožo krvavi, kakor drugi ljudje.«	Opat	je Polonico vnovič stisnil k sebi in jo začel	A
poljubovati. »Sedi sem k meni, Polonica,« je rekel	opat	in se usedel na posteljo. Polonica pa	A
zopet odmaknila od njega. »Premilostni gospod	opat,	« je prosila Polonica, »pustite mene in mojo	A
babica ostane pri tebi.« »Premilostni gospod	opat,	prosim - izpustite me - jaz ne morem ostati	A
Ali me imaš malo rada, Polonica?« je vprašal	opat.	Polonica ni odgovorila.	A
se vrgla na kolena in začela prositi, naj jo	opat	vendar izpusti. Opata je jela minevati	A
svojo čast do skrajnosti. »Premilostni gospod	opat«	je zaklicala Polonica »jaz sem revno kmetsko	A
»To je prav lepo,« se je porogljivo smejal	opat.	»Ti pa ne pozabi, da sem jaz opat in gospodar	A
porogljivo smejal opat. »Ti pa ne pozabi, da sem jaz	opat	in gospodar zatiškega samostana in da si ti	A
»Pustite me!«	Opat	pa jo je prijel še trje in jo vlekel proti ležišču	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani