opat (801-900)

»Le brani se, grlica drobna,« se je rogal	opat	in jo pahnil proti ležišču. V tem trenutku	A
katero ji je bil daroval Matija. »Ah« je dihnil	opat	in izpustil Polonico.Roka njegova je segla tja	A
Na ves glas je kričala: »Pomagajte, gospod	opat	umira!« Zdaj je odletel zapah in v sobo	A
zapah in v sobo je stopil Jernej Kos. »Gospod	opat«	je zaklical. »Jaz sem tu, Jernej.«	A
povedal stari Rovan, »in sem izvedel, da je	opat	bolan.Pripeljali so ga iz pristave v Križni	A
je zgodilo, zamolčal pa mu je, da je zatiški	opat,	preoblečen za tatinskega lovca, Polonico zasledoval	A
saj to je - opatova desna roka - pa ne da bi	opat	-« »To morava izvedeti in zato pojdiva	A
Križni gori so bili zbrani opatovi gostje. Tudi	opat	Albertus je bil med njimi.Rana, ki mu jo je	A
teden dni je že mogel zapustiti posteljo.	Opat	je bil uslužbencem na pristavi zabičal, da ne	A
je bil tolik, da si še govoriti niso upali.	Opat	je svoje ozdravljenje hotel praznovati na pristavi	A
pravic ni zavedal. Med pijano tolpo je bil	opat	kmalu edini trezni človek.A tudi hrupna veselost	A
»Spoštovani gostje in prijatelji,« je potem	opat	zaklical zbranim veljakom z gromkim glasom,	A
je glasilo po dvorani - »premilostni gospod	opat	govori!Čujmo!	A
zala je ta čarovnica,« so se oglašali drugi.	Opat	je sedel nem na svojem stolu, v očeh pa se mu	A
kazal, da živi. »Zapleši!« je zdaj zagrmel	opat	vnovič in mignil hlapcem, ki so takoj pristopili	A
bridko jokaje prosila: »Premilostni gospod	opat	- imejte usmiljenje!« Opat pa je ni	A
Premilostni gospod opat - imejte usmiljenje!«	Opat	pa je ni poslušal.Počasi je vstal s svojega	A
kazni - zato lahko storite, kar hočete.« »Vivat	opat!	Slava opatu!« so kričali gostje in, čim so se	A
bi to punco spravil na grmado,« je bil rekel	opat	Jerneju Kosu, »kajti zapeljala me je s svojimi	A
tujih ljudi je prišlo včeraj na pristavo. Tudi	opat	se je pripeljal,« je dejala neka ženska.	A
možje, nego psi in po pasje prenašate, kar ta	opat	in ti velikaši z vami uganjajo.« Ljudje	A
in neka deklica je skočila v sobo, kličoč: »	Opat	se pelje.« Res so se bila odprla velika	A
so se bila odprla velika vrata na pristavi in	opat	se je počasi pripeljal z dvorišča.Okrog njega	A
neustrašeno stopil k vozu. »Kaj hočeš,« je vprašal	opat	ves začuden, da ga je Matija na potu ustavil	A
Matija na potu ustavil. »Premilostni gospod	opat,	« je rekel Matija, »v oni koči imamo umirajočega	A
izdihniti - če bi mu hoteli vsaj blagoslov dati.«	Opat	je bil prekanjen človek.Večkrat je v samostanu	A
Velikaši so počasi odjezdili.	Opat	pa je z umerjenimi koraki šel z Matijo proti	A
Kaj se je zgodilo, tega še ni vedel.	Opat	in Matija sta prišla v kočo.Mirno in dostojanstveno	A
sta prišla v kočo. Mirno in dostojanstveno je	opat	prekoračil prag in stopil v sobo. Cerkvena opravila	A
postal plah. »Le naprej, premilostni gospod	opat,	« je s trdim glasom, nekako zapovedujoče rekel	A
vprašal Matija. »Ne - ne poznam je,« je dihnil	opat.	»Ne!	A
Ali ste slišali ljudje? Premilostni gospod	opat	ne pozna tega dekleta, pa ga je vendar več tednov	A
tatinskega lovca se je oblekel ta premilostni gospod	opat	-« Rovan je slišal te besede.	A
čutil je, da gre za življenje in smrt. »Gospod	opat,	« je začel Rovan, »povejte mi, kaj se je zgodilo	A
»Ne vem - jaz ničesar ne vem,« je zatrjeval	opat.	»Vedno sem bil dober s teboj, Rovan -«	A
ne vem ničesar,« je vnovič začel zatrjevati	opat.	»Ste li hodili preoblečeni za tatinskega	A
Da - ali ne?« »Da!« je dihnil	opat.	»Ste li vi ukazali Jerneju Kosu in njegovi	A
Polonico in njeno babico?« »Da!« je zopet rekel	opat,	a koj pristavil: »Obtoženi sta bili čarovništva	A
neumljivo, kaj se je moglo zgoditi,« je zagotavljal	opat.	»Prisezite pri živem Bogu in pri zveličanj	A
hripavim glasom zakričala: »Lažete, lažete -	opat	je po krivem prisegel - duhovnik je po krivem	A
Vse je sililo k tej ženi! Tudi	opat	je stopil k nji, prav tako Rovan in Matija.	A
»Na pristavi služim. - Gospod	opat	me pozna - ti ljudje tudi.« »Če praviš	A
pozna - ti ljudje tudi.« »Če praviš, da je	opat	po krivem prisegel - moraš tudi vedeti, kaj	A
grozote so jo poslušali ljudje - trepetal je tudi	opat,	a tajiti ni mogel. »Satan vseh satanov	A
in ujel Rovana za roko. »Ubiti ga ne smemo -	opat	je in vse bi nas ob glavo deli, če bi ga ubili	A
Vstanite in spravite se od tod!« Počasi se je	opat	dvignil s tal.Niti besedice ni črhnil, ali iz	A
kmetskim ljudstvom je začelo tako vreti, da je	opat	oborožil vse svoje ljudi in do sosednih grajščakov	A
zastražena in tudi v šentlambertsko grajščino je	opat	poslal dvajset zanesljivih mož, da bi varovali	A
in njegovo sestro Margareto. Vzlic temu pa je	opat	trepetal. Ni se samo bal, da izve vojvoda Viljem	A
vojvoda Viljem za njegova divjanja in da pride	opat	Angelus vizitirat samostan - še v večji meri	A
smatrali za glavni vzrok, da je Albertus še vedno	opat	v Zatični ter počenja nekaznovano svoje grozovitosti	A
da so dobili grof Ortenburški, grof celjski,	opat	Angelas v Reinu in vicedom v Ljubljani obširna	A
in okrog šentlamberškega gradu, kamor se je	opat	večkrat vozil. Vedno je upal, da kdaj zasači	A
kočijo, ki se je pripeljala od Zatičine. »	Opat	je!« je zaklical Rovan, in planil je naprej	A
žensko - opatovo sestro Margareto. »Kje je	opat,	« je vprašal Rovan, ko se je prerinil med kmete	A
in ta račun ne bo prej poravnan, dokler ga	opat	ne plača s svojo glavo.« Margareta se	A
Pride že dan, ko bodete razumeli. Če misli ta	opat,	da smo kranjski kmetje psi, s katerimi sme delati	A
zato se mora začeti, dokler je čas.« »Gospod	opat	je vendar tako učen gospod,« je menil stražar	A
se tudi ni čisto nič spotikala od tem, kar so	opat	in menihi dostikrat uganjali s kmetskimi ženskami	A
trdovratno prezirala. Proti večeru se je pripeljal	opat.	Margareta ga je videla z okna in srce ji je začelo	A
ura. A bila je rezljana od istega lesa, kakor	opat	sam, in je vedela, da ne odneha na noben način	A
na noben način, pa naj se zgodi kar koli.	Opat	se je najprej poklonil vojvodinji Viridi in	A
Lepe reči sem moral slišati o tebi,« je začel	opat	s tako trdim glasom, da je Margareto spreletela	A
prepiral s teboj o verskih rečeh,« je rekel ošabno	opat.	»Kar cerkev uči, to moraš verjeti in konec besedi	A
cerkev, kar hoče.« »Blazni otrok!« je zagrmel	opat.	»Ko bi ne bila moja sestra, dal bi te vreči	A
dogodkih na pristavi si nekaj slišala,« je začel	opat	osorno. »Prepovedujem si odločno, da bi ti izrekla	A
je bila v resnici prav iz sebe od veselja, da	opat	ni kriv tega, česar ga je bil obdolžil Matija	A
je bil obdolžil Matija. »Ni res!« pritrdi	opat	kratko, »in zato me je razžalilo, da si šla	A
Nekaj se je le moralo zgoditi.«	Opat	je bil v zadregi in zato ni dal odgovora na	A
roko. »Ta stvar je torej v redu,« je dejal	opat.	»Želim in upam, da boš odslej previdnejša.	A
oči. »Jaz ti ukazujem,« je srdito zakričal	opat	in planil s stola. »In kar ti ukažem, to moraš	A
svojo čast, kaj se je zgodilo na pristavi.«	Opat	ni mogel odgovoriti.Z dvorišča se je čulo vpitje	A
tja, kakor da se je zgodilo nekaj posebnega.	Opat	je stopil k oknu in videl, da so nekoga nesli	A
katerega so se sukali posli in nekaj plemenitašev,	opat	je bil bled kakor smrt slonel ob vratih.	A
kaj se je zgodilo,« je vzkliknila Margareta in	opat	je zamolklo odgovoril: »Rovan je Glogvica	A
postal skrajno resen. Najbolj potrt je bil	opat.	Kar verjeti ni mogel, da je Glogvic mrtev, še	A
Lambert. Bil je jako vesel in srečen, ker mu je	opat	rekel, da se bo nocoj praznovala njegova zaroka	A
Zakaj ga ni Glogvic kar pobil?« se je oglasil	opat	s trdim glasom. »Morda ni imel poguma	A
udarila na tega Rovana,« je togotno zakričal	opat.	»Trije bi bili vendar enega zmogli.«	A
Zakaj mu nista priskočila na pomoč?« se je srdil	opat.	»Lepa junaka, ki ju navaden hlapec užene.«	A
navaden hlapec užene.« »Premilostni gospod	opat,	« je dejal pripovedovalec ponosno, »midva nisva	A
vreden nositi Vaš prapor, premilostni gospod	opat,	potem mu mora vsak vitez in sam vojvoda dati	A
vidva sta to hvaležno odklonila!« se je rogal	opat.	Pripovedovalec je nekoliko zardel.	A
speklo. »Odklonila, da, premilostni gospod	opat,	« je rekel z odločnim poudarkom. »Nama ni Rovan	A
bojevati, dasi je imel več ran in prebodeno roko.«	Opat	ni odgovoril, nego mrkih pogledov zrl predse	A
bodo že skrbeli, da Rovan ne bo živ ujet. Toda	opat	ni pritrdil temu načrtu, ker je vedel, da bi	A
njimi početi, kar bi hoteli,« tako je podučeval	opat	velikaše. »V tem kranjskem kmetu tiči še nekaj	A
krvavo plačali.« Velikaši so izprevideli, da ima	opat	prav, in zadovoljni so bili, ko jim je opat	A
opat prav, in zadovoljni so bili, ko jim je	opat	povedal, da že ima natančen in zanesljiv načrt	A
kako se na tihem odkriža Rovana. Predvsem je	opat	dovolil zatiškim menihom, da so smeli zopet	A
moliti in delati jih ni veselilo. Komaj je	opat	razglasil svojo odredbo, so se menihi kar usuli	A
bolj razdražilo, je umevno. Obenem je pa tudi	opat	najel dva tuja, v zatiškem okraju neznana vojščaka	A
samostan in se vrnila šele pozno ponoči. Če je	opat	mislil, da ga bodo sedaj v borbi proti Rovanu	A
Prior Markvard je sam hrepenel, da postane	opat	in je novo svobodo, katero je opat podelil samostancem	A
da postane opat in je novo svobodo, katero je	opat	podelil samostancem, porabil v to, da je začel	A
ustrelil Rovana in mu je puščica prebodla vrat.	Opat	je to naročil.Opat je poskusil Rovana usmrtiti	A
Opat je to naročil.	Opat	je poskusil Rovana usmrtiti, Vi morate pa Rovana	A
pričami in pod prisego pripoznal, da ga je najel	opat	in mu obljubil petdeset cekinov, ako Rovana	A
Rovana zavratno umori. Morilec ne more ostati	opat	enega prvih samostanov v državi.Opat Albertus	A
ostati opat enega prvih samostanov v državi.	Opat	Albertus pa ni samo morilec, nego tudi navaden	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani