opat (101-200)

uprimo in ne pritaknimo nobenega dela, dokler ga	opat	sam ne spodi!« »Tisto pa, tisto!« so se domenili	A
drugi dan, ko se je Mihael prikazal med njimi.	Opat	in stavbenik sta prihitela mednje in zvedela	A
očitajo Mihaelu. »Ali je res, kar pravijo?« ga je	opat	vprašal. In Mihael je povedal vse po pravici	A
se je veselil prav tegale dela! »Vidiš,« je	opat	dejal, »zlo dejanje preganja človeka, dokler	A
»Oh, kako naj se vam zahvalim, častiti oče	opat?	« »S kesanjem greha, s pokoro zanj, da ti bo	A
domačija, ki se ji še danes pravi »Pri volarju«.	Opat	je bil tudi tu prav zadovoljen z Mihaelom; vendar	A
doprinesel zamudo. »Najprej naj se zida cerkev!« je	opat	ukazal. Komaj so postavili vogalne zidove in	A
Storite, kar veste, da smete in morate!« se je	opat	vdal. In neki dan je stavbenik spoznal podpihovavca	A
krčila pot, bolj ga je kuhala jeza. Če bi bil	opat,	ki je vsaj gosposka, sam pokoril tlačana, naj	A
Zakaj ste to včeraj storili vi?«	Opat	je vse povedal, kako je bilo in da si stavbenik	A
upiral. »Nikogar se ne bo več dotaknil!« je	opat	pokimal. »Naprosil bom višenjske gospode, da	A
obleko in da delajo ob svojem.« »Pojdiva!« je	opat	dejal in v kuhinjo vedel župana Trlepa. »Za	A
župana Trlepa. »Za koliko ljudi kuhaš?« je	opat	vprašal kuharja. »Za troje menihov, trideset	A
Vsakdo dobi tudi velik kos kruha,« je povedal	opat.	»Tlačani jedó, kar jeste sami?« je Trlep strmel	A
»Vaš grajski gospod je ukazal to delo,« je	opat	dejal nato.»Po pravici vam povem, vaše delo	A
bolj spešna. A kadar je kaj ponagajalo, je	opat	rekel: »Bodi za pokoro!Naj se ve, da je težko	A
Lašč, iz Rune pa sta prišla še dva meniha.	Opat	je na to novo posest poslal patra Heranda, da	A
se je pater Herand res nekaj unesel!« se je	opat	muzal.»Joj, kako je ob taki priliki zmerom treskalo	A
226 . / ka privedel v sobo, kjer so že čakali	opat,	pater Konrad in pater Herand. Somrak se je na	A
obraz vrgel pred opata. »Kaj želiš?« ga je	opat	vprašal po redovnem pravilniku. »Usmiljenje	A
Usmiljenje božje in tvoje.« »Vstani!« mu je	opat	velel in ga poučil o strogosti in svetosti cistercijanskega	A
»Bog naj dovrši v tebi, kar je začel!« je	opat	rekel. »Amen!« sta oba meniha potrdila.	A
pomišljala, marveč sta precej prišla. »Stiški	opat	me je ondan prosil, da bi vaju podaril njemu	A
je Henrik še domislil, ko je smeh ponehal.	Opat	je zvedel že drugi dan. Hotimira je vso noč	A
»Če le ne bo hud?« »	Opat	je mož, da jih ni takih med nami.Nič ne s48	A
je res storil, kakor mu je Trlep naročil, in	opat	ga je le lepo pohvalil za toliko zvestobo do	A
naredila, glej, da se bova kar vzela, če mi bo	opat	dovolil.« Hotimir je poniglavo odjezdil dalje	A
bo vreden, kakor je je potreben! »Da se le	opat	ne bi kaj upiral ... !« ga je skrbelo, ko se je	A
mati; tako bi živeli spet vsi vkup. Naš pater	opat	bi jih sprejel rad, potrebni bi bili za stražo	A
ga je vprašal, revskati se ni upal vanj. »	Opat	me je poslal do Trlepa,« je oni mirno odgovoril	A
poslal do Trlepa,« je oni mirno odgovoril. »	Opat	‒ tebe?Kako to?«	A
tako važnega ... ! A škrat vedi, kaj pleteničita	opat	in Trlep. »In kaj opat hoče Trlepu?« je vprašal	A
vedi, kaj pleteničita opat in Trlep. »In kaj	opat	hoče Trlepu?« je vprašal skoraj osorno. »Pojdi	A
Torej je le res, da je bolan.	Opat	bi bil rad z ljudmi govoril o jesenski ôrji	A
je tisto nedeljo res prišlo vse polno ljudi.	Opat	je z menihi bil ves čas med njimi in se menil	A
domislil. »Izkopljite odvodne jarke,« mu je	opat	ovrgel.»Razbor ne odceja vode, marveč je zgolj	A
stran 275 . / »Da bi živeli bolje!« jih je	opat	prepričeval še dalje. »Poskusite, kakor sem	A
zemljo samo razpraska, preorje je ne,« se je	opat	domislil.»Plug mora biti vsaj okovan, če ves	A
Lesenega si človek naredi kar sam.	Opat	je šel z njimi na samostansko polje. Možje so	A
naglas čudili. »Tako dela novi plug,« jim je	opat	govoril. Oni so kimali in vzdihovali.	A
tako novotarijo. »Samostan bi pomagal,« se je	opat	smehljal. Naročil bi novih plugov, tlačani bi	A
napredek. »In še tole vam moram zabičati!« jim je	opat	naposled naročal.»Ne orjite čez mejo ‒ velik	A
/ stran 276 . / Možje so zvesto poslušali;	opat	jih je že zmogel in pridobil. »Moli in delaj	A
veselili, ko so se vračali domov. »Posebno	opat	je kaj moški in močno zaveden človek.« »Njegovim	A
opata, se je ujezil: »Ha, zdaj pa naj jim še	opat	daje potuho!« Gabrovci so bili v Stični, to	A
ko se je polje obsejalo in ko je zorelo.«	Opat	ga je začudeno pogledal: »Zato pa bodo dobili	A
za posvetno blago.« »Za pravico pa!« se je	opat	nekoliko vznejevoljil ob Hartvikovi nesramnosti	A
sprevidel, da je zinil eno ali dve preveč.	Opat	se je obrnil, da bi šel, Hartvik pa se je zavihtel	A
»Da, močno.« »Zato naš pater	opat	prav nič ne vije z zidanjem.Še na izbiro je	A
opatu hlastoma povedal, kako in kaj. Pater	opat	se je močno ustrašil za dobrega, poštenega Ditrika	A
nekaj dni vse pripravil za svatbo. Sam stiški	opat	ju je zvezal v šentvidski cerkvi.In kar vesel	A
Svatje so se na iskrih konjih drevili domov,	opat	je srečen in zadovoljen gledal za njimi. »Da	A
mislijo, »če Poberè ne bo trmoglavil in pater	opat	ne prehudo branil, bi se kaj lepo dalo priženiti	A
polne vzdihov do Matere Božje, da bi se oče in	opat	preveč ne upirala tej zvezi ... Take in	A
vprašava najprej tvojega očeta; potlej tudi pater	opat	ne bo razdiral.« »In vendar pater opat	A
pater opat ne bo razdiral.« »In vendar pater	opat	tišči v mojega očeta, da bi me dali Nograškemu	A
snubit?« mu je odleglo. »Nikar še, počakaj,	opat	naj se kaj unese, saj veš, da ima tudi on besedo	A
preprijazna ne sme biti z njim več, saj pater	opat	nemara nikoli ne bi dovolil, da bi ga vzela	A
»Pusti, ne razumeš tistega.« »Kaj pa pater	opat?	« »Dober človek je, ne bo ti podiral	A
III. Tisti dan je stiški	opat	Fran Ksaverij Taufferer, učen in pobožen petdesetlen	A
»In vendar ga moram ukriviti,« se je pater	opat	odločeval, »sicer mi ga začno posnemati tudi	A
usmileni. Sobota je bila, ob sobotah se je	opat	že iz mladega postil, ker je ta dan posvečen	A
prebral odstavek: »Vedite, presvetli gospod	opat,	cesar Jožef II. se je menda le odločil, da razžene	A
menih zagodrnjal. »Pismo, ki ga je prejel pater	opat,	meni prav: pripraviti se moramo.« »Da	A
Linhart in učenjak Martin Kuralt.« »A naš pater	opat	sam je za ljudstvo spisal in ob svojih stroških	A
ženiti brez gosposkinega dovoljenja.« Pater	opat	se je nemirno presedal in pobešal oči.	A
menih v rjavi kuti z usnjatim pasom. »Pater	opat,	« ga je ponižno ogovoril, »med brate je pala	A
zgolj neumne, brezbožne besede, kajne, pater	opat?	« »Samostanu res preti huda nevarnost	A
usmili in ne udari s tako nesrečo.« »Bomo, pater	opat,	bomo!« je starčke sklonil glavo in se obrnil	A
čebelice, te dobre, svete može gotovo usliši,« je	opat	ganjen veroval in gledal za bratom, ki je s	A
zabobnela čez mostič Stičnice. V kočiji sta sedela	opat	in prior, na kozlu pa brat kočijaž in brat strežaj	A
najprej moral pisati za domače potrebe,« se je	opat	vnemal. »A mi smo delali kakor učeni Ivan Žiga	A
pismenega jezika.« Prior se je molče zamislil,	opat	pa je, da bi svojo misel zatrdil še bolj, poudaril	A
če bi bil drugačen,« se je čez čas spomnil	opat;	»pa je bil inje upornik in brezbožnik.Še cesar	A
pisal tudi o modroslovju.« »E, modroslovje,« je	opat	odmahnil. »Kdo je modroslovec?	A
grenili srce; vendar je že pisal tudi o tem.«	Opat	je začuden pogledal, prior je povedal:	A
jeziku mislita on in Linharta, kakor vi, pater	opat.	Že zato sta čisto prikupna.«	A
ni maral suženjstva.« »Pater prior,« se je	opat	ustrašil, »kaj hočete reči, da je življenje	A
»Tudi vi, pater prior?« »Jaz, pater	opat,	res ne bi rad čakal še kaj dolgo.Nočem, da bi	A
zdaj nisem prestar, še si lahko preberem.«	Opat	ga je poslušal ves prestrašen, potlej si je	A
dokler se ji še moram.« »Kam merite?« ga je	opat	debelo gledal. »Pater opat, verjemite	A
Kam merite?« ga je opat debelo gledal. »Pater	opat,	verjemite mi, da sem do tega sklepa prišel le	A
rad postal.« »Potrpite, pater prior,« se je	opat	pomiril; »saj to nemara res čaka nas vse.«	A
odnesti, kar mu bo všeč.« »Habeat - naj le,« je	opat	odmahnil z roko in se zagledal po zorečih njivah	A
strahoma trobil. »Počasi, počasi,« je svaril tudi	opat.	In res je s stranskega pota na sredo	A
skoraj ustavili. »Pazite, Vrbičev gospod,« se je	opat	nasmehnil in pomahljal z roko, »saj bi vas bili	A
spustila v dir. »Ta menda nikoli ni trezen,« je	opat	zmajeval. »Revež je,« se je prior oziral	A
vozov dirjala za ovinek. »Tem se godi prav,« je	opat	kimal, »saj so surovi in prevzetni, da je kar	A
že smehljal odrevenelemu možu. »Joj, pater	opat,	kaj ne poznate živali?Zajček je, zajček.«	A
se je zgodil. Saj verjamete v čudeže, pater	opat,	kajne?« Opat se ni več smehljal, a Šmarec	A
Saj verjamete v čudeže, pater opat, kajne?«	Opat	se ni več smehljal, a Šmarec je z navihanim	A
mrtev je ... Ali ni čudež, tako ujeti zajca, pater	opat?	« »Res je čudež,« se je opat spet smehljal	A
ujeti zajca, pater opat?« »Res je čudež,« se je	opat	spet smehljal Šmarčevi iznajdljivosti. »Le skrij	A
zankarstva.« »O, da le vi verjamete, pater	opat,	njega se ne bojim preveč, saj smejo po novi	A
loviti tudi tlačani.« »Premodra postava!« je	opat	rekel priorju. »Če bodo tako lovili, bodo kmalu	A
gospoda in se ustrašila. »Kaj so tvoji?« ji je	opat	prijazno pomagal. »Moji, moji, ponižno	A
pomagal. »Moji, moji, ponižno prosim, pater	opat,	ne zameriti, saj jih zganjam kakor piščeta,	A
Kdor ljubi, ne šteje.«	Opat	se je spogledal s priorjem in rekel:	A
povedala o ljubezni, največji čednosti!« se je	opat	čudil na glas. mnea23mnra�09	A
dolžnosti,« se je umikal prior, ki je začutil, da	opat	meri vanj. Opat ga je otožno pogledal	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani