nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ne bo sna, ker ga je izgubil na galjotski ladji, v umazani in divji Lizboni, kjer je vsako noč poslušal prepire pijanih mornarjev in njihovih žensk ter gledal zvezde nad oceanom, kajti umazano bivališče, ki so mu ga dodelili, je imelo raztrgano streho, kadar je deževalo, ga je namočilo, kadar je grelo sonce, ga je posušilo. A vse to ni bilo nič, vsega tega je bil vajen z daljnega kontinenta, najhuje je bilo to, da po izgonu Družbe iz paragvajskih redukcij vse skupaj ni imelo več nobenega smisla, to je bilo najhuje, da se je Bog umaknil nekam pod daljno nebo, ki ga je gledal skozi raztrgano lizbonsko streho, ni ga bilo več blizu, kakor je bil blizu na tisti rdeči zemlji ob široki reki, v neskončnih gozdovih za njo, od tega ni bilo sna, ker je bil Bog naenkrat tako daleč. Od tega je bedel v Lizboni in tudi ko se je vrnil, je bedel v Olimju, kjer so ga za nekaj časa sprejeli pavlinci in je ležal na postelji v celici in gledalv strop in razumel: kdor
izgubi spanje, nima kam pobegniti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani