nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Pomislil je, da ima morda njegova hči v sebi od nekod, od nekoga davnih prednikov nekakšno potepuško ali cigansko naturo. Z od vina vse težjo glavo je razmišljal, kdo bi to mogel biti, a bili so sami kmetje, privezani na Dobravo, na ravnico pod pobočje hriba, njihov pogled je segel do vrha, kjer je štrlel v nebo zvonik Svetega Roka, bili so bogati kmetje, vse do njega, ki ni več kmet, ampak že precej visok gospod, a vsi so bili zmeraj tod naokoli, nihče ni potoval dlje kot do Ljubljane, nekateri do Gradca, nekateri do Dunaja, razen vojakov in beračev, a teh ni bilo v njihovi družini.
Pomislil je, da hoče njegova hči videti mesta nemških dežel in Francije, o katerih so tukaj govorili nečaki barona Windischa in tudi baron Leopold Henrik Windisch sam, videti hoče trge velikih mest, še kakšne druge lasuljaste gospode razen nečakov barona Windischa in liferantov in članov Družbe za kmetijstvo in druge koristne umetnosti, ki so
prihajali na njegovo domačijo in govorili o čebelnih panjih in o tem, koliko goldinarjev in krajcarjev velja letos funt govedine.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani