nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Vstala je, odprla je okno, hladni zrak je oblil njen mokri in vroči obraz, zunaj je bila pomladna noč, čez polje sta tekli postavi nočnih obiskovalcev, sklonjeni v ramenih, z glavama v zemljo, v tla, vohajoč pomladansko prst, poslušajoč premikanje korenin v zemlji, dvigovali sta glavi in poslušali brstenje pomladnega listja, mirovanje spečih ptic, ki bodo kmalu zažvrgolele, tekla sta psoglavca, volkodlaka, vedno bolj sklonjena, dokler nista bila na vseh štirih, rila sta po polju, po njivah, merjasca, svinji; ah, saj sta bili samo senci, čez srebrni travnik sta tekli, skozi čisto bleščavo spomladanskega ščipa, nekakšna psa, volkova, dve neznani temni živali. S hriba je udaril zvon, senci sta se zaustavili, vohljali sta in dvigovali glavi v nebo, k pomladni luni, poslušali, izginili med drevesi.
Od Svetega Roka je zvonilo, čez srebrno lunino pobočje srebrno zvonjenje, tam gori je bila luč v oknih, v cerkvi so bedeli romarji.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani