med (501-600)

sijajna in lepa tu pred menoj, razloček, kakor	med	soncem in nočjo.Nikdar ni čuta imela zame, a	A
bode tudi veselilo, če prideš. Predolgo si že	med	to ošabno gospodo.Ali če te je kdo razžalil	A
Gospod grof! Hoče se vreči	med	bojevnika, v tistem hipu Fridrih ranjen pade	A
prišel. Imel sem druge opravke tu doli okoli in	med	potom sem bil namenjen Ostrovec spet enkrat	A
Fridriha ‒ nekaj razgovoriti se, kar se najbolje	med	nama samima govori SOTEŠČAN Ukažite!Odide	A
eno Blagajevo ali eno Thalloczevo. Pa tudi	med	tema dvema bom jaz izbiral, ne ti.Zapomni si	A
njem je moja volja, kako ima ravnati ž njim.	Med	potom je Fridrih tvoj ujetnik.Ti si mi porok	A
ne le razdvoj . / . / stran 89 . / zatrosila	med	očetom in enim sinom in dobro ime celjske hiše	A
PRVI PRIZOR Pred hišo sede okoli mize gostje,	med	njimi: Žagar, Zavrle, Košir in Pečarjev Lojz	A
se je razcepila poleg kolovoznice v več steza	med	redkimi smrekami.Na desno se začenja gozd, pot	A
(Iztrga se mu in beži k družbi, ki prihaja	med	drevesi.)Slavko! Slavko!	A
vozili, potem pa zbogom! Mi pojdemo kam v gozdove	med	Indijance, ti boš pa amerikanskim gospem kuhala	A
Hude sovražnike imaš, hehe! Jaz ne bi bil rad	med	njimi.Zdi se mi, da ne odpuščaš rada. Metka	A
tremi gorámi, Na sredi slovenske vasí, Na sredi	med	bélimi hrami Tam lipa košata stojí. Kakó se	A
téh. Čepràv zdaj drug okuša úst gorkih tvojih	med,	Rubína njih je vender na sliki téj-le sled.	A
čegáva roka jih prelomi, Kadar močna vez vse tri	med	sáboj V zvezi skupaj veže nerazvezni?! Čujte	A
brata, Svetopólka in Zobórja besno, Rodna kri	med	sáboj se proganja! Iz srcá so vrgli oporóko	A
se čita. Sred bujnega gaja, košatih drevés,	Med	pisanim cvetjem tvoj grob je tu vmes! A v krogu	A
stojí; Moží se lépa grajska hči. Kar róžica	med	cveti je, Nevesta med dekléti je. Sred grada	A
grajska hči. Kar róžica med cveti je, Nevesta	med	dekléti je. Sred grada je kapélica, Oj, krasna	A
ga tebi v spomín. Domače boš kraje ostávil,	Med	tujimi hodil ljudmí, Zaklád pa tá moj ti bo	A
Ko največe so pred hišoj gneče, Ves denár	med	njé svetník pomeče. »Hvala nébu! zdaj si brez	A
Po neznanih potih, temnem lesi, Ob prepadih,	med	brlógi ... Kjé si?	A
ključi za pasom, veselih líc Stojí sveti Peter	med	vrati. »Kdó duša si božja?« jo praša vratár	A
zdravje naj izpijem, Ponosen sem in sem vesél, Da	med	Ilirci žijem; Bog žívi našo stólico, Prekrasno	A
domóvi! Zverí pridivjale so skok na skok Morít	med	orače beneške. Čuj krik njih in vik in jok in	A
pred leti, enak je cvetja duh. Le sem in tja	med	veje žar posveti, senice glas udari mi na sluh	A
stran 16 . / Živeti moral leta sem težavna	med	tujimi ljudmi. Zato se zdi mi táko davna minula	A
iz njiv, krasil spominke sem z njimi nagrobne	med	nemimi mrtveci radosten, živ. Minila so leta	A
plemenito imate, a iti ne morem in iti ne smem,	med	svoje predrage mi brate. Različne duhove nam	A
različna je vsadil, različne spomine in upe vsakdo	med	nami si v prsih je zgradil. Kaj morem, da žalost	A
grobu Prijatelj ali znanec moj, ali kdorkoli	med	rojaki napev naj tožen mi zloži, ko smrt zatisne	A
Zaman vse gorko hrepenenje!	Med	tujimi grobovi spem. Jesensko cvetje in zelenje	A
leposlovja trhla svrž molčimo mi ponižno, kakor mora	med	oleandri rasti brinjev trš. Zdaj v knjigah misli	A
vas gori srce!« A glas ob njih vrši tožeč: »	Med	brati ni spomina več!« Na nebu lunin ščip se	A
živi kot nocoj!« A glas ob njih vrši tožeč: »	Med	drugi ni spomina več!« Objema zemljo noč sanjava	A
krvavi gavranov obkroža jata. Kozak ubit počiva	med	njimi na travi zeleni Ne diha, no zdi se, da	A
hladnim se ustavi, lene alge klonijo nad vali, in	med	stebli roj zlatic igra se; hlad prijeten lica	A
Ve pri meni bivate.	Med	svetom onih mož ne morete uzreti, kteri bi vam	A
je izpit. Ti pusti mojo sobo in poleti lahkà	med	živi svet, pod sončni svit in srcem mladozornim	A
milih peval jasnih lic; zdaj v svetišče mirno	med	gorami sredi slamnih koč, kjer sem duši bolni	A
vrže jih mrmraje v kraj. »O nedomiselni poet,	med	dvema dobama viseč razumel nisi svojih let,	A
nisem ne Prešeren, niti Kette? Ne štejem se	med	kilave očete, ki v sebe nimajo nobene vere,	A
mladosti stopijo pred tvoj obraz kakor živi ‒ in	med	njimi ali stopim tudi ‒ jaz? IV.	A
ki dneve pretvarja ti v noč. Živ stroj si	med	mrtvimi stroji, tiran izsesava ti moč. A kakšna	A
tvoje lice, pod senco gostih las visoko čelo, in	med	okusil sem in tanko želo občutil moške tvoje	A
pridemo potlej, v pekel, al′ nebesa? Čemu se	med	sabo tlačimo, gazimo? Zakaj so nam dana grehotna	A
prinese ti življenja tlaka ‒ sam ne veš. Ali kdo	med	živimi za tabo, ko te v hladni grob spuste,	A
. /\ .. stran 11 . \/ Očitanje Vetrič	med	vrhovi veje. k njemu mlada deva deje: »Ej; vetríček	A
ni in jezno se obrne vstran, kadar jo srečam	med	ljudmi. In vendar - lepa je kot prej, ne, lepša	A
O krasni ljubezni šepečejo bleščeči tisoči.	Med	njimi kot srebrn čoln pa plove bledi ščip; smehljajo	A
tam raste, roža vsa polna čebelic. Zakaj? I,	med	je sladak. Hodil je gori pa doli in že so nebeške	A
mu čakati, kmalu se deva prikaže tiho šumeč	med	grmovjem. Zakaj? I, v službi ni vsak.	A
vrt! Kjer se razkošne rože valov dotikajo,	med	njimi pisane kače nakvišku sikajo. Lepo zaznamenovan	A
ljubček, zdrami, kaj si se tako zamaknil, tam	med	črnimi vodami kaj si novega iztaknil?« Da je	A
želim in ustnic méda, lic miline, a kaj - ko je	med	nama taka meja, ki je ne tvorijo bregov strmine	A
Ko na večer ljubo pihlja zefir in tiha luna	med	oblaki plove, leté čarovnice čez temne krove	A
IV Zastonj!... Visoka stena je	med	nama, ki nihče dalje in vrhá ne ve ji... Ti rada	A
blaženstva mogli te obkrožati. o, da bi pravega	med	sateliti izbrala si kedaj za móža ti! Ah, morda	A
galerije spominov temni zastori spusté. In duh se	med	spomini lahno vije in moje ranjeno drhti srce	A
ko v majnikovo noč si poln sladkosti hitel	med	kore svetlih mirijad. Ko zdaj si prišel v strašnih	A
zmeni zanje? In podobna svetli zori se prikaže	med	oblaki, med svobodnimi junaki prosta ptica,	A
In podobna svetli zori se prikaže med oblaki,	med	svobodnimi junaki prosta ptica, naša doba!	A
vesel vjel te in pripel te, ali bi zaklel?«...	Med	valovi zibal šopek se lahnó, spremljalo ga njeno	A
Ljubita sinka mater bolnó in jo tolažita, a	med	seboj se hudó, hudó ta sinčka sovražita. In	A
govori. Tako se brata prepirata, a majka umira	med	tem! A jaz, ki ljubim jo tudi gorkó, pribežal	A
222 . \/ da ne bom jezen, sicer ljubezen bodi	med	nama, pa čašo primi, malo napij mi, k meni prisedi	A
storila, da si ti mene zdaj zapustila, da si	med	žene mlade stopila? Več ne bom nosil drobnih	A
vaše - jasno sonce, govor vaš - potoček, kakšen	med	menoj in vami, kakšen je razloček! O, vas ljubi	A
zagledal grad v daljavi črni, pot si je naredil sam	med	trni. Prišel v grad, hodnike je prešel bobneče	A
naše Ljubljanke. . /\ .. stran 239 . \/ Eno	med	njimi - ah, to je krasota, glejte, že perejo	A
Oj, raste on!	Med	literati, Davalagiri med gorami; z rokami svetle	A
Oj, raste on! Med literati, Davalagiri	med	gorami; z rokami svetle zvezde klati, a glavo	A
hočeš, de jih sence pomoril mraz ne bo; ak hočeš	med	Slovence, de tvojo čast nesó; saj name se oziraj	A
vender na mene še nekaj te vežé, kaj de je, komej	med	nama se ve. Marsikdej se govorica ti zmeša,	A
Marsikdej se govorica ti zmeša, ko me zagledaš	med	drugmi ljudmi, marsikdej tvoje oko me pogreša	A
tebi zatoži, dobó. . / . / stran 17 . / Trdna	med	nama vzdiguje se stena ′z brezna globóc′ga do	A
čas presneti, de bi več ne príšel v drugo! Ti	med	materne petice si poslal požrešno kugo, si mošnjico	A
príšel v drugo! Si omožil dókaj deklic, in	med	njimi mojo ljubco, mlado deklico nezvesto, lepo	A
morávski trg, Lesce, več lepih deklic v njem cvete,	med	njimi judovsko dekle. Kristjane v cerkev hodijo	A
hči pa dan na dan doma sedi, le malokdej gre	med	ljudi. Prišel je spet sabotni dan, ki ne spoštuje	A
sta že vender omečíla, prepira trudna dolzega	med	sabo se umiríla; in trum se šum, in vriš, in	A
ljudje od vseh strani; Severe, njega ljubce,	med	njimi videt′ ni. Skrivéj po pevcu joka znabiti	A
tje do gróbov, kjer scer kraljuje mir, zasliši	med	mrliči gospod glasen prepir. Pred njim odpró	A
bil naredít′. Pod oknam godejo godci trijé,	med	njimi tam gode ljubi njé. Pod oknam godejo ure	A
slavo, svoje citre vzame s sabo. Pesmi svoje	med	stoglasne v gójzdu zliva tičov kore, od prihóda	A
Kranjskem vsak pisari, že bukve vsak šušmar dajé	med	ljúdi, ta v prozi, úni v verzih se slepari	A
Lej, v knjigah njih je tol′kanj ljuljke tuje	med	lepo, čisto slavšno zasejane, de je noben purist	A
v bukvah je natisnjen′ga, upije, to, bratec!	med	učene gre lingviste, in priča od jezika lepotije	A
ognjena! Balade od čebelice zasrane, de bi se té	med	nami zamorile, tragedije ostale nam neznane	A
/ . / stran 99 . / Sem videl čislati le to	med	nami, kar um slepí, z goljfijami, ležámi! Te	A
mojega srca gospóda, tvojega imena; v nji bom	med	slovenske brate sladki glas zanesel od zahóda	A
kraljice? Préd dekleta so imele, al kar ti cveteš	med	njimi, vseh lepot nobena nima nam dopasti več	A
od oči so tudi meni se uzdígnile temníce. 5	Med	otróci si igrala, draga! lani ‒ čas hiti; letos	A
sam ne ve. In vojšak, ki ga trobenta vabi	med	kanonov grom, kaj plačilo bo vročine, ran in	A
sloveče se glasile; vender té bódo morebit′ ostale	med	njimi, ker njih poezije mile iz srca svoje so	A
poslale! De bi nam srca vnel za čast dežele,	med	nami potolažil razprtije, in spet zedinil rod	A
pred vama je bila dni prejšnjih pratka, bila	med	vama govorica sladka, kako slovela ktera je	A
ljudstva, kjer šopírjo se bramini, en dan z	med	njimi ujetimi kristjani. Veselje únih glasen	A
Ilirjánov. Prekósili res bomo vse naróde, narstarši	med	jeziki jezik bóde, ki se iz te čobodre bo naredil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani