med (801-900)

razliva vonjavo nežno kot dih neba, sladko kot	med	k soncu dviguje brezmadežno glavo, krona ponosna	A
Slovenska lipa v vihri Iztrga blisk ognjen se	med	vrhovi Zamolkel grom pretresa gorske žile; Vihar	A
kraljica okrog objema jo ravan prostrana.	Med	grički skriva ozka se ravnica... In če je vsemu	A
doline; poigrava se v lesovih vrh planine.	Med	grmovjem nizkim, sredi puste jase po strminah	A
na dan kraški moj vir! . /\ .. stran 37 . \/	Med	kapniki Izviral studenček samoten je v tihi	A
v biserih v črne, odljudne prepade, ustvaril	med	njimi si pravljično lepo dvorano... Obmolknili	A
kresni večer Na oknih praprot se zelena košati	med	cvetlicami in vsaka hiša okrašena je z belimi	A
prelepem ravnem polju rastla je pšeničica, a	med	njo je glavo skromno skrivala plavičica. Pa	A
klas, zašepeče: »O, plavica, kaj prišla si ti	med	nas! Škoda je prostora zate, ki nadležen si	A
zate, ki nadležen si plevel! Veš, povem ti,	med	pšenico kmet te res ne bo vesel! Izdrl te bo	A
vsa ponosna kot kraljica potlej s srpom spet	med	žito segla, mati moja, delavna kmetica! Na življenja	A
iz srečne, zdavnaj že pozabljene mladosti bo	med	temnimi en sam svetal spomin... In moje misli	A
Dragocena je zavesa razdelila naju dva. Ni	med	nama temnih zmot, ne kesanja bolečine. Čez prepade	A
pol razcvele le cvetove ponesel vsak večer jih	med	grobove, tja, kjer bi spala jaz v globoki jami	A
pisalo kaj v tlaku; mogoče to, da tujci smo	med	sabo, kar pravzaprav ni dobro in ne slabo.	A
smehom se bo zarežala in šla umirat v parke	med	klopi. Veje dreves se zdijo kot vešala.	A
a tole je, priznajmo, Adria nekakšen jugo 45	med	avioni. Saj ni pomembno.	A
téga? Mar nisi zdaj zgolj prhek prah spomina,	med	sence zakopana zgodovina, nekaj, kar me že dolgo	A
večere s korejsko vojno in simpatičnim vohljačem,	med	končno špico pa v pidžamo skačem. »Nancy« se	A
svež, še jutránji, z vlaka prikaže se v podhodu	med	ljudmi. Kot vsako jutro k meni prikoraka in	A
prihuljen in leden, na vse, kar včasih je bilo	med	nama. Postaja.	A
Zdaj je že dvajset let. Čas slalomira	med	našimi spomini in resnico. Kar je bilo, počasi	A
Ko govorimo o umetnosti, se vedno gibljemo	med	fikcijo in realnostjo, med domišljijskim in	A
se vedno gibljemo med fikcijo in realnostjo,	med	domišljijskim in vsakdanjim svetom. Govorimo	A
literarne poti. Krajnčeva sonetistika se giblje	med	tradicionalno in Menartovo ter delno tudi Jesihovo	A
izmed prebivalcev primestne vile, v kateri sem	med	bivanjem v Angliji živel tudi sam; Popoldne	A
vsi smo že trudni. Danes smo ovce ostrigli	med	volno je shranjeno sonce, v rute in jope vpleteno	A
dokler ne zaspim. Zjutraj gre z mano na delo	med	avtomobili in sivimi stenami, v parole zvočnikov	A
petelin zapel, da je čas. Jutri, ko bo steza	med	samotno hišo in cesto v dolini napeta kot vrv	A
čutim seme, ki žene kali naj misel, ki niha	med	temo in soncem, vzkali, zacveti! Da bi priklanjala	A
ljudi, prvi obračun s seboj. želja iskalcev hodi	med	drevjem, pa kape z zvezdami in puške. Poslavljam	A
te prekolnem. Ne slutiš, kakšna je razlika	med	mano in rdečim, drhtečim bukovim listom, ki	A
levem očesu vera, v desnem očesu strah a sredi	med	obema pamet, ki ve, da išče zaman. A okrog pameti	A
vsega ne smela dati. Pošteno, kakor se reče	med	brati, povem, da mi je čisto vseeno, kdo kaj	A
bokov, do težkega lila krila. Krmarila je	med	mizami kot prepleskana bojna ladja ter slednjič	A
tabo pekèl in nebo nad teboj, a zemlja visi	med	obema in gori in doli zajema ti v kupo življenja	A
bi pa ko jaz na sveti imel čutiti in trpeti,	med	dvomi, zmotami viseti ‒ človeka ‒ ustvariti	A
lica, cvetočih še let zdaj prve korake namerjaš	med	svet ‒ nastlali na stèzo so pisan ti cvet.	A
teče solzna sraga, pa drugim boš vedril oko.	Med	tujce ne, ti greš med brate, da zanje trudiš	A
drugim boš vedril oko. Med tujce ne, ti greš	med	brate, da zanje trudiš dan se vsak, da vzore	A
še bolj me je s kupo bridkosti. Postal sem	med	svetom drugačen pastir in čredo zdaj čuvam slovečo	A
zakliče mi: »Kar zreš jih pred seboj, zapiši	med	mrliče mi s pepelom tem nocoj!« In stopil sem	A
že mah se na mah in lipe se zvrnejo v prah,	med	delom tesar pa tesarja zaupno tako nagovarja	A
mila, nevihto tudi utolažila, ki burno hruje	med	ljudmi, ki v srcu strastno nam besni, da meni	A
vidim nizko sobo, a v sobi bledo sveč svetlobo;	med	svečami pa spava mož, bled mož, ogrnjen s plaščem	A
stran 122 . / Za kosom se kos od kmetije drobi	med	klikom in hrumom, ropotom in jokom, kot rezali	A
Že v duhu z ljubljencem se pred oltar pomiče	med	brati in svati, pred Bogom že združena sta za	A
nama lep večer je bil. Sladki smehi iz očesa	med	solzami govoré, telo se drži telesa, usta pa	A
iz straní gorate, grem na južne kraje, grem	med	tvoje brate.« Tak s šumečim glasom bistri val	A
»Srčno jih pozdravi!« . / . / stran 77 . /	Med	borovjem temnim mlada breza rase, v lastnem	A
mojega po vsej deželi, zraven slava bo donela	med	Slovenci tudi tebi. Torej dekle, brž pokaži	A
‒ Da le	med	igračo kaj deščic imamo, mar malo nam zanje	A
pojó! Naj se od ust do ust razlega, kar tu	med	nami vsak prisega: da srce zvesto, kakor zdaj	A
ostali, nihče jih ne izžge. Hodim po slami,	med	oblaki, uroki so mi zavdali. V mojih očeh so	A
bom tisočletje, na vodeni stopnici, se ogrela	med	čarobnjaki.Oni govore po resnici.	A
peti, vidim njen razcvet. Častilci so na poti,	med	se jim cedi iz ust. Kaplja dežnega boga, črna	A
Drugi vladar je oklestil svetlobo z neba. Niha	med	dnevom in nočjo.Kovač zvezd.	A
Kovač zvezd. Ihti	med	rjuhami ljubezni, v hiši črni je doma. Za pot	A
Spet se na poti odpira neba lesa.	Med	njimi bom bosa.Videla bom mizo potic.	A
vsi pijemo iz žlic. V vrtu smrti sem, enaka	med	enakimi.Bela ptica.	A
V puščavo ... v puščavo.	Med	vejevjem pustih dreves se sonce obešeno smeji	A
Enakonočje se zliva v sveto vodo, jutra so mila.	Med	ugaslimi ognjišči se sprehaja čarobnjak. Išče	A
Sem previdna, ko mi vrač s poti spet kima.	Med	pastirji sem doma, travnata vsa. Me ženo kot	A
moj duhovni brat. Beseda glasna me skeli,	med	brati molči. Koplje grobar jamo, v njej vidim	A
knjigi me ni, so le ogledala in črepinje.	Med	valovi imena mest in vasi, zvitih kakor trta	A
Svetlikajoča plodna zrna sveta so v sveti jami.	Med	naju je prišla z neba, po črti krvi, pretočena	A
megli sedi mag. V rokah ima vrč luči, jaz grem	med	klase. V očeh ima ognje, v srcu nemir ‒ postaja	A
njih so zakleta jutra, škrlatne noči, šelesti	med	obrvmi. Pohiti, prehitro vse mine.	A
ki ni razumljiv tistemu, ki ne zna plavati	med	oblaki domišljije, ki ne zna hoditi po nevidni	A
Gospod z astrahanko! Ni aritmetične sredine	med	starim in novim svetom. Človek je lahko star	A
Pridi, mraz! Jasni obraz, zasij	med	nas! Kot zimsko srebro, glej, teče čas: Naši	A
ali tudi v Ženevi dežuje? Krist je prišel	med	rjave puntarje, tam na sivi ulici stoji in izganja	A
prihajaš v zlatem oblaku? Kristus, pridi	med	nas teptane, ki Tebe teptamo, ker jih ubijamo	A
bi blagor sejali trpeči ljudje z očmi svojimi	med	ljudmi, ljubijo te: predno so te spoznali.	A
‒‒ On je	med	nami, ko bi se radi ljubili, a se ne moremo	A
stopi na cesto, ki z listjem posuta se vije	med	nami? Nad nami sije izjokano sonce.	A
bo. . / . / stran 116 . / Mrtvi človek On,	med	zvezdámi, med pajčevino srebrno pripet, nihajoč	A
stran 116 . / Mrtvi človek On, med zvezdámi,	med	pajčevino srebrno pripet, nihajoč kakor v vetru	A
On odhaja. Kakor	med	zvezde in drevje. V čelo ga zvezde pekó.	A
stran 120 . / Velika je pot Velika je pot	med	tem, kar Sem in kar sem, kar Je in kar je.‒	A
zaviti v mračen pajčolan, hodimo, hodimo.	Med	hišami... V živih ranah cestni prah, žveplo je	A
koderkoli. Moja cesta je kakor goreč trak	med	vesoljno tem�. Jaz sem kot oblak, oblak, ki	A
Sredi polja čisto sam, sredi snežnega pólja,	med	črnimi gozdovi čutim: vse blesti.‒	A
brzovlak v Ljubljano? Srebrni dim se vije	med	modrimi gorami. Umetnost je progresiven, kulturen	A
/ . / stran 163 . / Sveti mir Eno oko sije	med	nas, eno oko. Sivi dim polega nad strehami.	A
skrunijo sveti oltar, ni še naš čas, dokler	med	nas se ne vsuje požar. In se med duše kot dinamit	A
čas, dokler med nas se ne vsuje požar. In se	med	duše kot dinamit tajno razžari polar, eksplozije	A
naj se s teboj borim! Smrt naju čaka tam	med	gorami. Kaj bi sedaj že hotel v pokoj?	A
Kaj bi sedaj že hotel v pokoj? Smrt je	med	nami, med nami, med nami, njej veljaj ‒ boj	A
sedaj že hotel v pokoj? Smrt je med nami,	med	nami, med nami, njej veljaj ‒ boj! Bori Boris	A
hotel v pokoj? Smrt je med nami, med nami,	med	nami, njej veljaj ‒ boj! Bori Boris, bori v	A
in slutiti, da rešitve ni in ni. Včasih se	med	ranjene skale tiho razlije zlati svit jutranje	A
zvonov klicalo me je iz kraških dolin. Šel sem:	med	množico sem se potopil, med te ljudi, krvaveče	A
dolin. Šel sem: med množico sem se potopil,	med	te ljudi, krvaveče spoznanj, padal, umiral,	A
bogastvo, zlato in srebro, teklo bo kakor čas	med	nami; piti ga hočeš?Sezi z rokó!	A
sonet Prazni kupeji ... Luč brli in vztrepetava	med	votlim bobnenjem; tiha poljana samotna stoji	A
svetu. . / . / stran 69 . / Pesem Slavček	med	trnjem se je zganil in zapel; bel cvet divje	A
stran 70 . / Pesem ponižanih (Staro mesto)	Med	ostrim dišanjem raznih omak, med kričanjem stopam	A
Staro mesto) Med ostrim dišanjem raznih omak,	med	kričanjem stopam čez sivi tlak, otroci so starci	A
je mrtvo, njih srce je mrtvó. In jaz grem	med	njimi v grozi spoznanj: za vsakim obrazom obraz	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani