Iz trave je vsake, iz vsakega lista dehtelo življenje v pomlajeni svet; pozdravljala pesem je stvarstvo prečista, ko ptičev jo zbor popeval je vnet.
Iz cvetja sem spletal kite milobne in vezal je s slakom, rastočim iz njiv, krasil spominke sem z njimi nagrobne med nemimi mrtveci radosten, živ. Minila so leta in hrib je odcvetel, mladosti že čas zvonil je pokop Kot resen mladenič še kito sem spletel, položil jo materi zadnjo na grob.