Pa kaj, ko ni ga svetega Florjana z golido, da pogasil bi ljubezen, ki je za tebe, ljuba, v srcu vžgana.
Ko na večer Ko na večer ljubo pihlja zefir in tiha luna med oblaki plove, leté čarovnice čez temne krove, goré, vodé in mirni svit jezer. In potlej švigajo v poljanski mir z rogaške gore, vžigajo domove; in kadar zopet odzvoni danove, ali, tu ni hiše, tam skednjà nikjer!...