Pa bodi kdo še kake pesmi otec, on pač ne bo izvedel prekesno, da jajca ni rodil, temveč klopotec ‒ in Fortunatje poženo ga brž iz tempeljna modric v kurji kotec ... Na deblu leposlovja trhla svrž molčimo mi ponižno, kakor mora med oleandri rasti brinjev trš. Zdaj v knjigah misli nimajo prostora, osladna čustva hoče piti svet, a misliti ob pesmih ‒ o pokora!