dež (101-200)

belih oči, je pomislil, a počasi bosta sonce in	dež	izlizala kričeče rane. Tako bo tudi človeštvo	A
Živela revolucija!«	Dež	pa je padal kakor sam božji blagoslov.Žef se	A
tako umazano ... Prišlo je ... kakor	dež	...Nič nisem vedela, nič nisem videla ... kakor	A
zgodilo, da je neke jesenske noči, ko je zunaj lil	dež	od obupnega dolgočasja, z zvijanjem svojega	A
obrne v steno. Zunaj pa lije gost, temnomoder	dež.	Burja piha.	A
Potem pa zapiha veter.	Dež	je.Jesenske povodnji se bližajo.	A
in napravi razpoko. V razpoko pride sneg in	dež.	Voda zmrzne in razširi razpoko.	A
branje iz »Življenja svetnikov«. Zunaj je lil	dež,	iz daljave je prihajalo zamolklo bobnenje, kakor	A
»Saj bo zdaj ostal doma. Ko bo	dež,	bova sedela vsak v svojem zdiču in se resno	A
moko. Pel je o oblakih, ki so se razjokali kot	dež,	da bi tlačanom hladili rane. Pel je	A
butnil vanj. »Če je mesec krvav, se pravi, da bo	dež.	Pojdimo spat!«	A
srečanju, je bila kakor aprilsko vreme: sonce in	dež,	veselje in žalost, upanje in obup.Neštetokrat	A
ostajala za njima sapa, ki sta jo izdihovala.	Dež,	ki je neusmiljeno šival, rezal v obraz, za tilnik	A
je tako razbesnilo, da se je zagnal v noč in	dež,	še preden je utegnil reči lahko noč.Tekel je	A
temo. Ves temačni dan, vso blato, vsa čreda,	dež,	goli telesi, pogled skozi mokre štrene las,	A
takega kot luknjo, na njegovo nemočno telo pada	dež	poroga, tolče ploha psovk, lije povodenj smeha	A
oknu z rokami na hrbtu. Spet se je zagledal v	dež,	ki je ta dan venomer šival skozi temačni dan	A
nimata hčere, da bi to razumela, blatne ceste,	dež,	nesnažna prenočišča, nevestni ljudje, vojna	A
dežja, pomirjajočega nebeškega vodovja. Ko je	dež	ponehal, je šel na pot, ponoči je hodil, vedel	A
prebudilo grmenje, po strehi je zaštropotal	dež,	iz tistih črnih oblakov nad gorami, pod katerimi	A
ampak zdaj je treba naprej, drugače jih ujame	dež,	odplaknilo jih bo nazaj v dolino.Zver je, reče	A
bleja, bleja kakor oven, jo raztrgajo volkovi.	Dež	bo, vpije, ulilo se bo, do prelaza moramo, do	A
odjenjal, oblake je vleklo nekam čez prelaz,	dež	je prihajal le še v slabotnih sunkih, le voda	A
oče, tu je bilo blato, včasih vročina, včasih	dež,	povsod pa prestrašeni Bavarci, še od zadnje	A
katerih včasih dolgo prši neprijeten in topel	dež.	Poznala je puste ulice mest, skozi katera so	A
zgoraj, nad oblaki, pod nebom. Od zgoraj pride	dež	ali vroče sonce, kaj drugega te ne zanima.	A
se ti ljudje vlačijo čez pol Evrope, skozi	dež	in veter in blato, kakor se vlačimo mi s svojimi	A
Mesec dni je trajalo naše tavanje skozi veter,	dež,	sneg, plundro in blato, prenočevali smo po samotnih	A
Savnikovo govorjenje. Neprestano je govoril ko	dež,	tu pa tam se je zasvetilo vmes kaj ženskih besed	A
se je usul spod neba topel, sipek pomladanski	dež	in Jelenko je z žico odprl ključavnico na vratih	A
tistim orodjem in cvetličnimi lonci je bilo tiho,	dež	je škrebljal po strehi.Odpenjala mu je srajco	A
jo je Jelenko prinesel s seboj, poslušala sta	dež	in varno zaprta v vrtnarsko uto sta se pogovarjala	A
kripo, da so menda krogle tolkle po njej kot	dež.	Je bilo pa res premišljeno vse skupaj.	A
Glavini in morju, pač pa politične spletke, vlago,	dež,	blato, crknjene živali, bolezni, njegovo dostojanstveno	A
mesece. Prišlo je deževje, vsak dan topel slinast	dež,	ki je vse razmočil, zemljo in rastlinje, prinesel	A
posestvo na blatni planoti, vse dneve je šival	dež,	bilo je hladno in nasičeno z vlago. Poslušal	A
čakali na veter z reke. Morda prinese nov	dež,	a potem pride pomlad, zanesljivo.Na drugi strani	A
podpisovala pogodbo in se je z žlebov zlival orkanski	dež	na verande, takrat sta se smehljala.Cena je	A
s pomočjo svojih sinov postavila pohištvo na	dež.	Umetniški fotograf brcne v njegova vrata	A
so se množice po vsej Evropi in odšle skozi	dež	in zimo, skozi sonce in pesek osvobajat božji	A
ulice in stanovanja. Usul se je topel sipkast	dež	in že po nekaj minutah izginil.Za njim je ostajal	A
spod neba pa je kar oblivalo mesto. Pomladni	dež	je čas, ko čisto posebna tristitia oblije	A
dom in naenkrat tukajšnji dom ni tisti.	Dež	sploh ni ponehal.Popoldne so že lili potoki	A
napušč cerkve, s katerega lije topli primorski	dež	na Istro, stiska se in tam čez sluti Mediteran	A
in dobro se spomnim, da mi je rosil po obrazu	dež,	v prsih pa sem silovito čutil cigaretni dim	A
Pričelo je deževati in okna so se orosila.	Dež	je moral biti zelo mrzel, ker je bilo tudi v	A
molčala, in bila je sestra, ki je jokala kot	dež.	Nikjer drugje ni bilo mogoče prespati, so nam	A
ure zjutraj se je vlil mrzel, prav nič poletni	dež,	za nameček pa je prišel ukaz, naj se vrnejo	A
pripovedoval starešina počasi in dostojno, da pojde	dež,	ker se drži vreme tako kislo, da pa ne bo nič	A
bilo, ko sta odgnala žandarja svojega ujetnika;	dež	je začel gosteje padati, in tema se je bila	A
se mu je zdel precej sumljiv. »Zato, ker gre	dež,	« mu odgovarja. »V sobi ne gre,« pravi oni.	A
pozna se, da ga je mož rad pil, ker gre tako	dež.	«‒	A
pratiki gorko vreme, rokavica mraz, kaj meglo, kaj	dež.	Zdaj so začeli paziti, če bo uganila pratika	A
očmi ga tudi še nikoli ni gledala. »Zadnji	dež,	« je dejal Gričar, »je premalo namočil. Ajda	A
težak; kdor zdrži, ta zmaga. Mrzel jesenski	dež	je pregnal zadnje tujce, še preden je bila padla	A
spet sitne muhe,« toži Mina. »Gotovo bo kmalu	dež.	« »Čakajte, grem pa po vejo, da jih bom odganjala	A
peš. Nebo je bilo oblačno in vse je kazalo na	dež,	ki je v resnici začel padati, predno je še prekoračil	A
mejo. V Bračanu je nekaj časa vedril, pa ker	dež	ni prenehal, šel je dalje in je ves moker prišel	A
je okrepčal in dolgo čakal lepšega vremena, a	dež	je padal vsevdilj.Čerin je tedaj vzel spet pot	A
poskakovale iz vode. Pratika je tudi kazala	dež	in komarji so na večer pikali, da je bilo joj	A
pridna mravlja nikoli rok križem ne drži. Čeravno	dež	zunanja dela ovira, vendar je doma eno ali drugo	A
šuštelo rumeno listje. Tla je močil droben	dež.	Nad Slamno vas se je spustil tih večer.	A
vztrepetala. Iz črnih oblakov se je bil vsul gost	dež.	Veter ga je zanašal v okna in steklo je šuštelo	A
v naročje. Veter je podvojil napad in tudi	dež	se je vsul z večjo silo.Vsa hiša se je tresla	A
Saj takega viharja že dolgo ni bilo. In ta	dež!	Tako udarja ob steklo, ko da bi ga hotel zdrobiti	A
obraz mu je zapihal veter in mu zanesel v oči	dež.	Zamižati je moral in skloniti glavo.	A
obglodan plašč, ki ga je navadno rabil zoper	dež.	Hitro se je zavil in se podal v črno, deževno	A
pride, zato ga ni mogel zadržati ne vihar, ne	dež.	Mlakarjeva hiša se je skrivala v vaškem gozdu	A
pograbi in dvigne v zrak. Po plašču je pokal	dež.	Pot do Mlakarjeve hiše je Štefan že mnogokrat	A
tako močno, ‒ je dodala Mlakarca. ‒In tudi	dež	ne poka tako neusmiljeno, ‒ se je zopet oglasil	A
druga sem in spet bežim tja daleč čez v jesenski	dež	nihče ne ve o deklici ki bosa gre po ulici nihče	A
hrani in plači takega učenjaka, ki jim bo rihtal	dež.	A se seveda ni nihče javil, ampak se je javil	A
bodo njegovi hlapci počivali, napravi rahel	dež.	𠆭obro,’ pravi Tito, ‚samo pripelji mi vsaj štiri	A
jih vpraša: ‚No, kateri si zdaj res danes želi	dež?	’ Prvi kulak je kajpada hotel dež.	A
danes želi dež?’ Prvi kulak je kajpada hotel	dež.	Drugi se je malce obiral in praskal, a vendarle	A
in ji kapale med prsti, so bile kakor hiter	dež.	Neulovljive in neustavljive.	A
drugi. Kakorkoli že, udarci so bili kakor hiter	dež,	ki jemlje sapo.Od njihove vseobsegajoče bolečine	A
nameček pa mu je za popotnico zdaj naročila še	dež.	Lilo je namreč od zgodnjega, kakor bi se bile	A
Batistuto pa sva seveda spet opletala na repu.	Dež,	ki ga je obračal neki povsem zmedeni jesenki	A
med grobovi, kakor da je še mogoče zamuditi.	Dež	nam je tolkel v obraze in moker mraz se je zajedal	A
»Naj me slana pomori. Naj me	dež	razmoči.Naj me grom pokonča.	A
poletni dan in zdaj so dnevi poznojesenski.	Dež	že moti vodo, pogosto nakapljuje, mrzle so noči	A
Cesta se vije ob potoku, katerega vodo je zmotil	dež,	teče levo, teče desno, včasih se mu oddalji	A
razblinila, raztanljiva mavrica, ki sta jo stkala	dež	in sonce in je nista mogla zadržati.Ni je pregovarja	A
Če se prav spominjam, v naši zgodbi doslej	dež	še ni ponagajal nikjer in nikoli, zato je čas	A
vse podražilo, zadnji čas torej, da vključimo	dež,	da odpremo zatvornice oblakov in pošljemo z	A
spomin mogoče zanesti, in bog je rekel bodi	dež	in bil je dež, kakršen se ne pripeti vsak dan	A
zanesti, in bog je rekel bodi dež in bil je	dež,	kakršen se ne pripeti vsak dan, in bog je naščuval	A
veznilo v blatu, mehko smo stopali v naliv, v	dež	so bili postlani naši koraki, če vam je tako	A
priprava na zimo, poklici, službe, delo, garanje,	dež	in vse to, v rakvi nepomemben človek, nepremostljiv	A
proti Žalam, težke nosilnice cvrkajo na ramenih,	dež	se napenja in koleštra po telesih, ljudje stopajo	A
pogojen štropot dežja, v drugih predelih mesta je	dež	štropotal drugače, štropotanje dežja bi zadostovalo	A
bila ona prevelika in jama premajhna, ali je	dež	zverižil odprtino, ali jo je premaknilo goveje	A
prestajalo velike napore. Z neba je neusmiljeno lil	dež,	žalni gostje so rotili svoje dežnike in kleli	A
po množici dežnikov pa je nepretrgano žvižgal	dež,	dežniki so ga odbijali, pokopavali, vedrili	A
ponavljanje dežnikov, po njih štropota neusmiljeno	dež,	z večjih dežnikov teče na manjše dežnike, z	A
njegov pridigarski glas slišim, ki ga pobija	dež	v tla, to je zaradi oddaljenosti, kajti stojim	A
ne premore, kajti dežuje v temnih curkih in	dež	trdi mračnost na svojih stropnicah, neprestano	A
svoje poprejšnje domovanje, kjer so mu bili	dež	in veter, mraz in sneg stanovitni tovariši in	A
kilometra od poti med zelenjem napol podrto kočo.	Dež	je že v curkih padal, ko je pridirjal h koči	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani