nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Ob tej priliki bi Tjaž ugledal tudi mene, žive ko poper bodo njegove svinčene oči žugnile po meni in mi spehale zadnje ostanke najinega sošolstva iz duše. Tjaž je na pamet poznal predel mesta, kjer smo si zdajle kidali pot skozi burjo, zato bi se takoj znašel, ugotovil bi krajevno pogojen štropot dežja, v drugih predelih mesta je dež štropotal drugače, štropotanje dežja bi zadostovalo, da bi spoznal, v kateri mestni četrti je, nihče ne odpira oken, pod katerimi drklja mimo žalni sprevod, ljudje so navajeni takih prizorov, ni prvi in ne zadnji, ki se odigrava pred njihovimi očmi, prvi je podoben drugemu, do zadnjega so si vsi enaki, zato se ne menijo več zanj, pogreb jih ne zanima, preskromen je, da bi mogel zbuditi njihovo pozornost, tako izjemoma izostane običajno iztegovanje vratov, nihče se ne poganja na prste. Tjaž bi nekatere stvari objel z očmi, druge bi samo ošvrknil, ponekod bi se ustavil, drugod šel mimo, in marsičesa bi se spomnil, spomnil bi
se podstrešne sobe, v kateri se je bil nekoč ugostil, in dekleta, v katero se je vraščal, in če bi natančneje pogledal, bi jo zdajle sredi sprevoda tudi odkril, toda Tjaž ne pogleda natančneje in je ne odkrije sredi sprevoda ter se ne spomni ničesar, zrklo v njegovem očesu je doslužilo, zenice so zadosti videle, srce je odbilo in doseglo normo, vpoklicali so ga, ljubeče ustne so dotrajale, razkričana in razpridigana ljubezen se je osmešila, sama v sebi je razpadla, nič več se ne ljubite, temveč jejte in žrite se med seboj, tiha je in predse gleda, ker se izogiba lužam, ko drugi molijo, ona ne moli, ker ni kriva, izogiba se lužam in pred oči ji stopajo nekdanji dnevi, kako čudovito, da tudi njej in prav zdaj na tem mestu, kakšno kažipotno ujemanje, kakšno sozvočje dveh življenj, znani in zaupni se ji zde dnevi, ki se jih prej ni zavedala, dojema veličino tistih velikih dejstev, da se je ob njej kresil, da je ob njej izgoreval človek, razume ga, ki se je vsem odpovedal, da bi se njej
dopovedal, danes bi bila dovolj močna, da bi ga prenašala brez mere in meja, znamenje negodnosti so bile njene vrline, ne iz kreposti, iz slabosti je varovala svoje prsi in ščitila mednožje, ni se razsipala in se zgubljala, ni je mogel nabrati na vrv, ni je mogel najti, danes bi jo, to čuti, čeprav je prepozno, pripravljena je, ker je navzoča in stopa za krsto, in ves zavod je tukaj, toda zavod moli, čeprav ni kriv, in tudi vsi drugi so tukaj, ki molijo, ker so pravični in so molili že marsikomu na tej poti, izkušeni so in vedo, kaj se spodobi, vsi tisti, od prvega do zadnjega, nekdanji nasvetkarji in dobrovedeži, vsevideži in merilci, ki jim njena mladost ni dala miru, pritoževali so se nad njenimi leti, tako mlada je še, pa že za fantom lazi, tudi počenila je že, jerebica neučakana, in zdaj ima, naložila se ga je, ne moreta več narazen, pomislite, nalezla se je, in to v teh letih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani