nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Priznati moram, da sem zamudil in se pridružil sprevodu šele pri pokopališčnih vratih, kajti opravki so me zapoznili, tam postojiš in tam pokramljaš, po malem se ustavljaš, malenkost tu, malenkost tam in ni vredno, da bi govoril o tem, toda iz majhnega zraste veliko, dosti, da si zamudil in ujel sprevod ravno še v trenutku, ko je bil še sprevod in ni še bil množica, vključil si se torej v zadnjem trenutku pred njegovo spremembo, tik preden se je razpustil in se spremenil v množico, ki se bo po tem razgrnila po pokopališču. Spredaj nosilec križa z mrtvaško lobanjo, nasajeno na črnem drogu, da te zmrazi, za njim otroci s svetilkami, veliko mladine, dijaštva iz domov, vse skozi organiziran pogreb, odraslih nekaj manj, kar je umljivo, neugoden čas, jesenska zaposlenost, priprava na zimo, poklici, službe, delo, garanje, dež in vse to, v rakvi nepomemben človek, nepremostljiv pogreb. Rakev se rahlo zaletava na ramenih neritmično stopajočih, neveščih in
neukih pogrebcev, novincev torej začetnikov v tej stroki.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani