nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Prejšnji večer je počival pod nekim senikom z zaprtimi očmi brez spanja, prisluškoval je nalivom dežja, ki so prihajali spod hribov in čez pobočja hriba, na katerem so se tiščale vasi, gruče hiš, ljudje v njih, živina, ki se je premikala za stenami, mirno življenje ljudi v sanjah pod pomirjajočo kopreno dežja, pomirjajočega nebeškega vodovja. Ko je dež ponehal, je šel na pot, ponoči je hodil, vedel je, da ne bo spal, in ni hotel, kakor v samostanski celici, nobenega obupnega premišljevanja, nobene noči lebdenja med budnostjo in snom, hotel je, kar je zdaj imel: noč napora, premagovanja razdalje, prostora, obvladovanja pokrajine. O, znal je hoditi, hodil je od Candelarije do Asuncióna, od Posadasa do Loreta, po rdeči zemlji je znal hoditi in se veseliti božjega dne, kakor hodi zdaj za romarji, da zopet najde sen, da najde mir, ki mu ga je dajala rdeča zemlja v misijonih, glasovi ptic iz tamkajšnjih gozdov, petje koralov, glasovi bratov, petje
indijanskih otrok, vse to bo našel med tem preprostim ljudstvom, kakor je vse to nekoč že imel, na poti v Kelmorajn se bo vrnil tja, kjer je njegova duša že mirovala, kjer sen, tudi če je na gozdnem obronku, sam od sebe leže na utrujene oči.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani