nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Pogrebci bi Tjaževe seje v rakvi najbrž ne opazili, v deskah in v ramenih bi čutili neki komaj zaznaven nemir, neko zbiranje in stopnjevanje teže, neko rahlo, nerazložljivo prekladanje teže iz vodoravne v navpično smer. Počasi in skoraj neopazno bi se Tjaž dvigal in sedel, ugledal ljudi, ki mu sledijo, po dva ali trije v vrsti, to ni tako natančno, je odvisno od snovi pogovorov, ni vse za vsakega enako zanimivo, vsi s povešenimi pogledi, glave burijo v predrto ulico in nad glavami rakev na poti proti Žalam, težke nosilnice cvrkajo na ramenih, dež se napenja in koleštra po telesih, ljudje stopajo ob stran, odločili so se, ta sprevod jih ne bo zanimal, s prenizkimi, preveč potopljenimi glavami si vije svojo pot pod mokro drevje, bodičast veter se motovili okoli ušes in nasaja obleko na svoje mrzle konice in zdaj trusne vmes s peskom, zdaj klati po mlakah. Ob tej priliki bi Tjaž ugledal tudi mene, žive ko poper bodo njegove svinčene oči žugnile po meni in
mi spehale zadnje ostanke najinega sošolstva iz duše.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani