nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Žalni gostje smo se ozrli v goveje glave, ki so se stegovale čez vagonske planke in še zdaj niso prenehale trobiti, vse prej se je zdelo, da so z mukanjem šele pričele, otožna, razvlečena, bridka goveja materinščina nam je stisnila prsi, užalostila je vse, kar je imelo v sebi le še košček srca, solze so se napovedale grlu, prvič v življenju so me presunili goveja juha, drobnjak in peteršilj, poper, magi in por, vsem je bilo jasno, da je lep pogreb pokvarjen, dober vtis uničen, začelo se je kavrati, goveji nastop je bil uvod k naslednjim neprijetnim dogodkom, uresničil se je stari rek, da nadloga ne sme sama na pot, kajti kmalu potem, ko se je vlak s klavno živino oddaljil in je njegova govorica izzvenela in utihnila, je začela nagajati rakev. Ali je bila ona prevelika in jama premajhna, ali je dež zverižil odprtino, ali jo je premaknilo goveje trobljenje, ali je zemlja iz svojih nagibov stisnila gobec, ki ga je prej še držala na stežaj odprtega, pogrebci so
rakev zaman spuščali v jamo, odločno se je upirala in je kljubovala, kadar so navalili nanjo, da bi jo izročili sluzastemu grobu, ni se dala pregovoriti ne zgrda in ne zlepa, poskušali so jo potopiti na vse načine, predenjsko in potem zadenjsko, zdaj obrnjeno na to, zdaj na drugo stran, a vse je bilo zaman, ves napor odveč, koža na plečih pogrebcev se je napenjala, na ramenih, stegnih in mečih je igralo meso, medvedjih naporov je bilo treba, preden so jo obrnili in jo pripravili v drugo lego in za nov poizkus, vendar ji niso bili kos ne tako in ne drugače, kakor koli so pristopili, rakev ni sedla v jamo, kot bi bila morala, niso in niso je mogli pogrezniti, čudno je bilo gledati pogrebce, ki so se preklali z zemljo za Tjaževe zemeljske ostanke, a zemlja jih ni marala, ni ji bilo zanje. Župnik je začel prestopati na kupu sveže zemlje, kar je bilo dobro za stare noge v novih čevljih, drugače pa je bilo brez pomena in učinka, čevlji so se pogrezali od strahotne zadrege,
strežniki so premestili žvečilne gumije iz zgornje čeljusti v spodnjo, ker so čutili, da niso več ogroženi, ljudje so vdano kot vselej čakali, kaj bo, samo potrpljenje jih je bilo, potrpljenje, kakršnega so jih naučili župnik, zaradi njega hodijo v cerkev, na pogrebe in poroke, na rešnjega telesa dan in na veliko noč njemu na ljubo nosijo zastave in nebo, ker so dober gospod in imajo raka na žolčniku, puščoba se je vidno širila, zadrega je kipela, množice sta se lotevala preplah in skrb za župnika, krepki možje so se zrinili v ospredje in stali pripravljeni, v bližnjih vrstah se je razpihnil nemir, nekaterim ženskam je šlo na jok in škripanje z zobmi, v nabreklem zraku je ležalo, da bi lahko rezal z nožem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani