nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Petintrideset stopinj, poved v sobesedilu:
Pot je poznal, kažipote je spotoma nekajkrat otipal in po dobri uri trpljenja v viharni noči se je znašel na planinski koči: dali so mu kruha, klobas, sira, vsega, kar mu je poželelo srce. Uro je potreboval in to ga je tako razbesnilo, da se je zagnal v noč in dež, še preden je utegnil reči lahko noč. Tekel je divje in noro, ne blata ne kamenja ni čutil, pred očmi je imel tisto toplo sobico tam spodaj, kad, oba sta v kadi, ne, na postelji, mogoče celo na stolu, to je imel pred očmi in tekel je ko nor, v drevesa se je zaletaval, pot otipaval, odrgnjen, pobit, razbit, zlomljen, pod nosom je začutil toplo kri, slano tekočino, kri, prekleto, onadva pa tam na podu v vseh fantastičnih položajih, ki so opisani v vseh knjigah o spolnosti, kar jih premore ta svet, zdravnik je, fini beli gospod s tankim svedrom luknjačem, z belim dolgim kurcem je doktor in zato pozna vse te knjige in vse te položaje in s tako stvarjo je mogoče čuda napraviti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani