nova beseda iz Slovenije
oškropljen in blaten. Z večerom se je shladilo, | dež | je ponehaval, mrzle snežinke so se mi topile | A |
Jernej, pusta, mrtva pokrajina in dolgočasna, v | dež | in mrak utopljena cesta ... | A |
vajeni; njegova pridiga je bila kakor rahel | dež | na polje,sonca pijano: prijetna pokora za prijeten | A |
pa je vse tako pusto, kakor da bi bil zunaj | dež. | “ Ozrli so se na Štefana: mati, oče, brat | A |
nebo se je pooblačilo in na okno je potrkal | dež. | V izbo je stopila teta Mara, slepa starka; poslušala | A |
močno, da je pršilo iz nje kakor droben, mrzel | dež, | ki je skozi kožo in mesó škropil v srce sámo | A |
se ne poslovil rad. Človek je jezen, če je | dež | in blato, kadar sede na voz!“ ”No, da, kakor | A |
sključeni in trudni. In žgalo je, razbeljen | dež | je lil na zemljo, pot je bila pokrita z žerjavico | A |
kolena; bič je udaril po konjih in voz je podil v | dež | in blato. Marta se je vzdignila, stopila | A |
bil, čisto nova dežela. Daleč zadaj v sivi | dež | je utonil hrib, na obeh straneh pa so se vzdignili | A |
Deževalo je tiho, neprestano; jesenski tritedenski | dež; | Martin obraz je bil moker, od las ji je kapalo | A |
... V februarju je bilo, še hladno; | dež, | ki je rosil komaj vidno, kakor iz nizkih meglá | A |
je bilo, ker je bilo še tako temà in je bil | dež | in ni bilo poti nikjer ...Pa je prišel človek | A |
lepo peljete v soncu, mene pa ste pahnili v | dež | in blato ... tako je bilo ... še oče so bili med | A |
pametno besedo. Mračilo se je in pršil je mrzel | dež; | on je stopal ob moji desni molče in zelo hitro | A |
Jetnik stopi na cesto; in na cesti je blato in je | dež | in so čemerni, tuji obrazi, in svoboda se razlikuje | A |
Njegove besede so mi bile naposled kakor | dež, | ki potrkava na okno; komaj sem jih še slišal | A |
gozd naokoli, od sivega neba je pršil droben | dež, | globoko spodaj v dolini so se zbirale velike | A |
potrjen za zmerom, pripravljen na vse, kar si! | Dež | je bil, blato je škropilo do kolen; pod širokim | A |
V Pulju sem na počitnicah. Burja buči, | dež | bije ob okna, morje v zalivu je temno in nemirno | A |
na strehe predmestja, začel je pršiti droben | dež. | Z odpeto suknjo, v tenki poletni obleki je hitel | A |
NAJHUJŠE Škropil je | dež, | tihi jesenski dež, ki zamrači dan in dušo.Ne | A |
NAJHUJŠE Škropil je dež, tihi jesenski | dež, | ki zamrači dan in dušo.Ne vidiš, ne slišiš nobene | A |
je silneje, okna so žvenketala. Škropil je | dež, | tiho in enakomerno; zemlja in nebo sta bila | A |
gostilo in prijemalo čevljev razhojeno blato. | Dež | je škropil z dolgočasno enakomernostjo iz nizkega | A |
me nazaj. Siv in mrzel jesenski dan je bil, | dež | je lil v ravnih, tenkih curkih, na razmočeni | A |
nisem videl vasí; potopila se je bila v meglo in | dež. | Naglas sem zaklical: ”Nazaj pojdem; bodi karkoli | A |
po svoji žalostni poti, tako naravnost skozi | dež | in blato in pusto samoto, kakor da bi se mi | A |
dremajočim očesom, živega glasu ni bilo, samo | dež | je trkal na steklo, od kapa je lilo in v jarku | A |
in jarke, pričelo je spet pršiti iz megle in | dež | ji je močil lase. Mati je ostala sama, sedla | A |
KLANEC SIROMAKOV Hladen marec je bil; | dež, | ki je škropil v dolgih tenkih curkih, je bil | A |
dalje, po cesti, ki se je že sušila, ko je komaj | dež | ponehal in se je ozrlo sonce nanjo z zaspanim | A |
da se oprem ob tvojo roko!“ Pljusknil ji je | dež | v obraz, veter ji je odpel jopico.Šla je, noge | A |
zgodnje pomladi. Siv oblak visi nad mestom; | dež | ga ne izpere, sonce ga ne popije, vihar ga ne | A |
odpre duri, stopi na cesto, kakor je noč in | dež. | Nikoli še ni storila, čemu bi ne storila nocoj | A |
vse dopolnilo. In kakor bo cesta in kakor bo | dež | in noč, bom takrat ...“O svetla vešča, vroča misel | A |
takrat sem mislil, da pridete, kakor je bil | dež | in kakor je bila noč!“ ”Da pridem?“ | A |
zadnjikrat pred tremi leti ... spominjam se še: | dež | je bil zunaj in obadva sva jokala ... Pridi pred | A |
je izgubilo listje že tako zgodaj; in kakor | dež | smo bili, ki je škropil tenko, enakomerno od | A |
shladil se je soparni vzduh. Na okna je potrkaval | dež; | včasi se je zazdelo materi, da trka nekdo na | A |
misli blodijo bogvekod po mračni preteklosti. | Dež | je pršil v drobnih kapljah; nizko had mestom | A |
mnogokdaj, da je čisto pozabil, kje da sedi. | Dež | je rahlo potrkaval na okna, topla tišina je | A |
je stopila, se je vdrla noga globoko v blato. | Dež | je potrkaval na dežnik in kmalu so curljali | A |
na cesti, samotna je bila vas, potopljena v | dež | in blato. Časih se je ozrla babica izza dežnika | A |
ženska in je gledala s čemernim obrazom v sivi | dež. | ”Kam, babica?“ | A |
klanec proti cerkvi. Niti za trenutek ni ponehal | dež; | na klancu si je izgrebla voda ozke struge in | A |
”Sitno! | Dež | raztegne cesto, da ji ni kraja nikoli!Ampak | A |
koristna tako velika bridkost. Kaj za to, če je | dež | nocoj; jutri bo sijalo sonce.Saj imam še ujca | A |
neobdelano, senožet nepokošena; Bog je pošiljal | dež, | pa se nihče ni zmenil zanj; sonce je sijalo | A |
odpeljal navsezgodaj v Orešnik na kolodvor. | Dež | je polagoma ponehaval; pršilo je samo še v drobnih | A |
deževalo je -- tisti neizmerno pusti jesenski | dež, | ko bi človek šeL in se obesil ...Jutro samomorilcev | A |
tiste dni. Vreme je bilo vlažno, sivo; droben | dež | je tiho potrkaval na okna.Nisem mislil toliko | A |
stopila na cesto, je bila pozna noč; droben | dež | nama je škropil v obraz; gazila sva blato in | A |
in je zagrnil okna. Zunaj je pršil jesenski | dež, | tih in mrzel, blato na cesti je segalo do gležnjev | A |
izginil zibaje se, kakor drobna senca, na cesto, v | dež | in noč. Sosedu Luki je bilo mraz, ko se je | A |
hripavega vriskanja. Tiha je bila noč in še | dež | je rosil na blato tiho kakor sneg. ”Zares | A |
sivo, hladno, brezčutno; začel je pršeti droben | dež, | narahlo je potrkaval na okno kupéja. ”Pa | A |
trepetal od srda; srdit je bil nase in nanjo, na | dež, | ki mu je pršel v lica, na blato, ki mu je cmokalo | A |
hiše, ki so gledale neprijazno nanj. ”Prokleti | dež | ... ob takem vremenu na tako pot!Pod vislice bi | A |
ure in dalj. Spočetka je rosil redek, mrzel | dež, | kmalu je začel naletavati sneg, najprej nemirno | A |
klance in križpoti, kolovoze, steze in strmine, v | dež | in vihar, v blato in brozgo, v meglo in mraz | A |
”Zgoden večer je še, mati!“ ”Zunaj je | dež | ... trkalo je na okno ...“ ”Lep večer je zunaj | A |
Meni sivo jutro, vam zlat večer; meni jesenski | dež, | vam zvezde nebeške.Daleč ste od mene, komaj | A |
kako sva se poslovila? Gazila sva sivo blato; | dež | je lil, da sva se stiskala pod dežnik, premočena | A |
temveč daleč nekje v gozdu, sama in ponoči: | dež | bije tam visoko ob črno listje in za deblom | A |
rumenim plamenom, ki je prodiral komaj skozi | dež | in noč.Vsi so se stisnili k oknu in so strmeli | A |
Ali bilo ni nikogar, samotna je bila ulica in | dež | je pljuskal v vetru. Globoka groza je | A |
slab; če vaju je dvoje, sta močna, pa naj bo | dež | in toča!“ Takrat je bilo Pavletu, kakor da | A |
in če tistih ni nas vzdrami zjutraj mraz in | dež. | “ ”Na postelji bi rad spal,“ je rekel Pavle | A |
šolske knjige sem držal pod pazduho. Rahel | dež | je rosil, oblaki pa so bégali ter se razmikali | A |
... saj je vseeno! Pomisli, zunaj je blato in | dež | in tudi noč je že blizu, jaz pa nimam ne strehe | A |
risluškaval potrkavanju dežja na okno. ”Ponoči poje | dež | vse drugačno pesem!Ni vesela, ali sladka je | A |
zunaj tisti mrzli, naredko škropeči predzimski | dež, | pomešan s točo, snegom in babjim pšenom; ko | A |
sta srepela name, od hudih brk jima je kapal | dež. | 𠆪li si tiŠtefan Poljanec?‘ | A |
temveč kar tako, za šalo. Noč je bila temna, | dež | je pljuskal naglas, biriča sta štorkljala; lahko | A |
- Ali zmerom naprej po blatni cesti, skozi | dež | in meglo, ali v lepo mesto, kjer sije sonce | A |
bile in nevesele ... Ravnina je bila zavita v | dež, | odeta s sivimi plahtami. Počasi se je pomikal | A |
zdi; nisem je spoznal natanko, noč je bila in | dež | je lil, moje oči pa so bile objokane ...Pa kaj | A |
prično padati v Krupo goreče glavnje. Ognjeni | dež | se usipa v Krupo, duši jo, pali, sedmim zvestim | A |
»Godcu polič vina. Če pa zaspi, ga vržem na | dež! | « je pripomnil znova isti ženski glas. | A |
nemi sreči in žalosti objeta ne meneča se za | dež, | ki se je bil ulil znova. »Idiva nazaj | A |
plehke pomije. Pod mrak so šle zvezde, kakor | dež, | čudni glasovi so se oglašali opolnoči.Oživela | A |
da spravi seno suho v kupe, preden se ulije | dež. | Stari Kragulj pa je obsedel pred uljnjakom. | A |
kmetiške plevice, kadar jih zaloti pri delu | dež. | Ob tisti nevihti je stopil vanjo vedrit Mohor | A |
vrt, porezali sadno drevje, pometali opravo na | dež, | vlomili v klet k vinu in v shrambo k mesu, se | A |
in dan. Vedno eno in enako, je iskal, danes | dež, | jutri sonce, zdaj sneg, zdaj megla, cvetje, | A |
kolesu v resnici zmrznil. Padal je tako leden | dež, | da se je kar prijemal obleke, premočen sem bil | A |
je bival, leta in leta stoječ na levi nogi. | Dež | je lil nanj, sneg je padal nanj, in živel je | A |
vejo, da se zreli kostanj usuje od nje kakor | dež. | »Oj, ko bi tole Jernej videl!« vzklikne druga | A |
gospod Lesovéj!« In kakor pride blagodejen | dež | na razsušene livade, tako je zdaj gospodična | A |
gotovo še vedel ni! Pred malo dnevi je bil | dež | pomočil pota v gozdu.Še so tu in tam stale mlakuže | A |
je smešen v takem in takem položaju. Kakor | dež | po razsušenem polju razlije se mi časih po duši | A |
gostih kapljicah mizo, kakor da je padal rdeči | dež | po nji.Zasukalo se mi je v glavi, zavrtela sta | A |
podobico sem pribil na omenjeni križec, ali | dež | jo je kmalu spral z njega. Šele dva dni je ležal | A |
nič prida, če ga imajo v kladi!« Tako je lil | dež | teh vprašanj name, ki sem se čutil nedolžnega | A |
podil megle proti jugu. Prejšnji dan je bil | dež | razmočil zemljo in črne luže so se prikazovale | A |
razsajala grom in blisk in na mala okna se je usipal | dež | z vso silo. »Ta moli k Materi božji!« je izpregovori | A |
izsekal izhod na streho. Zasvetilo se je in | dež | je pričel pršeti na zaboje in drugo podstrešno | A |
za ženo svojo. Kar tekel sem neprestano, in | dež | je lil in premočil mi je vsako krpo, da je kar | A |
dalje in se ozrl po soparnem nebu. »Hm, še | dež | bi se utegnil napraviti,« je zamrmral, z ostrogo | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |